4. dan zvečer: utonilo je sonce…

Pod večer sva se odpravila slabo uro iz Finisterre do konca rta, kjer se skalni greben spusti v morje in se do konca obzorja riše samo še navidez neskončno morje. Konec sveta, je zgledalo v časih, ko še niso vedeli za Ameriko.

Pred svetilnikom je postavljen zadnji od smernih kamnov, ki označujejo in merijo pot iz Santiaga, tisti z oznako 0,000 m – tu se pot konča…

Na skalah pod svetilnikom se vsak večer zbere veliko ljudi, ki želi videti sončni zahod na eni najbolj zahodnih točk stare celine. Posedeli smo vsak na svojem kamnu in čakali. Vse do preko pol desete ure, ko tu šele sonce utone v morju…

Po srednjeveških poročilih naj bi se romar na koncu svojega romanja najprej okopal v morju, nato tu na koncu sveta zažgal oblačila, ki jih je nosil na romanju, ter si zvečer ogledal sončni zahod – in naslednji dan se je zbudil kot nov človek…

Okopala v morju se nisva – ko sva hodila že malo utrujena po plaži Playa de Langosteria malo pred Finisterro je na tisti mivki zgledalo nekaj najtežjega odložiti nahrbtnik, odvezati čevlje in zakorakati v vetrovno morje… Ob svetilniku na rtu so od letos prepovedali zažigati oblačila ali karkoli drugega… Od vseh obvez sva tako doživela samo sončni zahod na koncu sveta.

Ne bo torej tako enostavno postati nov človek…

Buen Camino!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s