Dan je bil sončen, tako da se je iz vrha Laščka videlo vse do morja in mimo Stare gore do Dolomitov. Ampak tudi mrzel – ko smo na koncu posedeli na igrišču v Lokovcu je okrog nas naletalo celo malo snežink. Vmes pa je bilo na trenutke prav žalostno hodit mimo nekaj velikih, ampak danes žalostno propadajočih domačij, ki so ostale bogu za hrbtom…
Potem smo se zadržali v Lokovcu, kjer imajo v zadružnem domu na ogled dve zbirki: o Metodu Pirihu, upokojenem škofu, ki je tu doma, in o Lokovškem kovaštvu, ki jo v kleti dopolnjuje prava mala kovačija. Obe sta sicer še skromni, ker najbrž zaenkrat za več ni bilo sredstev, ampak vidi se da sta postavljeni z veliko skrbnosti in prizadevnosti, zato učinkujeta še bolj prisrčno, kot marsikatera “velika” zbirka…
