Odpravila sva se v Kožbanjski kot. Za razliko od “medu in mleka”, ki se cedita v preostalem delu Brd, se zdi nekoliko pozabljen v svoji odmaknjenosti bogu za hrbtom. Šla sva iz Dobrovega po peš poti Črnica in nato Trcinka, skozi Belo in Nozno in mimo cerkvice sv. Petra in Pavla, in na koncu doline zavila tudi navzgor do znanega, že izpraznjenega Slapnika. Hiše v njem so že precej razrušene in zaraščene, domnevno bogatih kamnoseških detajlov se ne vidi več… Nazaj grede pa sva se ustavila še pri soteski in naravnem mostu Krčnik.
Zanimiv “kot”, vreden prehojenih kilometrov…
