Impresije iz Leona

Mislila sva, da bova zjutraj v polsnu s pritajenim veseljem poslušala peregrine, ki se bodo zgodaj odpravljali na pot, midva pa bova lahko še malo potegnila spanec – pa ni bilo ravno tako… Albergh je bil poln in vsi pogradi zasedeni, okna v sobi mala, zrak pa zato vroč in zadušljiv, tako da smo vsi celo noč bolj slabo spali. Na zid so sicer namestili tri ventilatorje, ki naj bi pospešili prezračevanje, pa so hkrati s svojim brnenjem vztrajno “grizli” v ušesa… To je bilo najslabše spanje na celi poti.

Zjutraj sva nahrbtnike pustila v alberghu in se odpravila po mestu. K katedrali, naprej mimo bazilike San Isidoro iz 10.-12. stoletja, ter dalje k nekdanjemu srednjeveškemu romarskemu prenočišču Monasterio de San Marcos, ki je že dolgo preurejeno v razkošen hotel, in spomeniku utrujenega romarja pred njim. Obujala sva spomine na jutro pred enim letom, ko sva tu začenjala pot iz mesta proti Virgen del Caminu in dalje proti vasici Villar de Mazzarife. Potem sva se vrnila k katedrali in stopila vanjo. Drugače kot lani sva se v njej zadržala dalj časa, posedela v klopi, si ogledovala vitraže, gotske loke…

Potem sva posedela v enem od barov na trgu in opazovala peregrine. Po njihovi že nekoliko ponošeni ali še sveži obleki in včasih tudi že nekoliko utrujeni ali še sveži hoji ni težko ugotoviti kdo svojo pot iz Leona nadaljujejo in kdo jo v Leonu šele začenja. Mimo sta prišla oče in hčerka iz Kanade, s katerimi smo se že dalj časa videvali na poti in v alberghih, in ko sva povedala, da tu svoj Camino zaključujeva, smo se prijazno poslovili. Za sosednjo mizo si je naložila nahrbtnik mlada Nizozemka, ki pot šele začenja, in zaželela sva ji Buen Camino, ona pa nama lep let nazaj domov…

Potem sva si v alberghu, ki so ga med tem spet odprli, naložila nahrbtnika, in se odpravila na železniško postajo. Letos nimava najbolj sreče s prevozi: vlak je najprej odpeljal s 50 minutno zamudo, in med potjo se je izkazalo da ne pelje direktno v Santiago, kot je to običajno in kot mi je včeraj tudi zatrdil prodajalec kart na železniški postaji.

V Santiago sva se tako pripeljala šele ob pol devetih zvečer, do albergha Seminario Menor, kjer sva nameravala prenočiti, sva prišla malo pred deveto uro. Mislil sem da kljub pozni uri ne bova imela težav dobiti dve postelji, saj je albergh velik, pa sem se zmotil – bil je poln. In ker naj bi v mestu potekalo neko srečanje (nisem dobro razumel katerih skupin romarjev), naj bi bili polni tudi ostali alberghi… Iz zadrege sta naju rešila prijazen vodja albergha in receptorka, ki sta poklicala v enega od bližnjih in skromnejših hotelov, in vodja naju je potem tudi samoiniciativno odpeljal tja s svojim avtomobilom… Ja, ob tisti večerni uri sva mu bila neskončno hvaležna…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s