20. dan: Do Mansile de las Mulas

Dvajseti, predzadnji dan najinega Camina sva zaključila v mestecu Mansilla de las Mulas s 1900 prebivalci, po 27 km hoje.

Od Leona naju jutri loči le še slabih 20 kilometrov… 🙂

Včeraj sva v vasici Bercianos del Real Camino prenočila v župnijskem alberghu v stari, ampak kar lepo vzdrževani stavbi. Albergh vodijo po trije prostovoljci, ki sem pridejo za 15 dni (to so naše počitnice…, nam je razložila ena od njih). Za prenočišče, skupno večerjo in zajtrk ne zaračunavajo določene cene, ampak sprejemajo prostovoljne prispevke – z njimi nato kupijo hrano za pripravo večerje za naslednje peregrine. Pri pripravi skupne večerje prosijo za pomoč – nekateri peregrini pomagajo kuhat, drugi pripravit mize, tretji pospravit po večerji. Neverjetno kako lep in prijazen odnos veje iz teh prostovoljcev, in neverjetno kako lepo in sproščeno vzdušje se razvije pri pripravi večerje in med njo… Prenočitev v tem alberghu, čeprav skromnem, nama bo ostalo še dolgo v lepem spominu.

Zjutraj se je pot iz vasice kaj kmalu spet pomaknila ob glavno cesto in nato potekala ob njej. In spet je bila tako kot včeraj “obrobljena” z neprekinjenim drevoredom – ob skoraj dve uri dolgi poti, drevo za drevesom… vse do vasice El Burgo Ranero.

V mali vasici El Burgo Ranero sva se malo ustavila, za njo pa se je začel skoraj 13 km dolg odsek poti v enem zamahu do naslednjega kraja. In spet je pot potekala ob glavni cesti, in spet jo je ves čas po južnem robu spremljal neprekinjen drevored…

Po dveh urah je pot še vedno izgledala skoraj enako, kot na začetku. Le sonce je bilo višje na nebu, tako da je drevored, drugače kot v jutranjih urah, sedaj že dobro odigraval svojo vlogo…

Po dobrih treh urah sva le prišla do male vasice Reliegos. Na začetku vasice sva spet opazila nekaj “zemljank”, malih kleti ali tudi hišk, ki jih razen na vhodni strani v celoti vkopljejo v teren ali kasneje prekrijejo z njim, in ki naj bi bile značilne prav za okolico Leona.

Priznam, v Reliegosu so stopala po petih urah enolične poti že kar pekla… Odpočila sva si, se okrepčala, potem pa nadaljevala proti najinemu današnjemu cilju, mestecu Mansilla de las Mulas. In glej – pot se je spet vila ob glavni cesti, skoraj v ravni liniji, in ob njej se je še vedno po južnem robu vil neprekinjen drevored dreves…

Po eni strani lahko le ponovim včerajšnjo misel: najbrž se tistim, ki so zasadili ta drevored, od hvaležnosti peregrinov stalno prijetno kolca… Po drugi strani pa sem se med potjo večkrat spraševal – le zakaj pišejo, da naj bi bila tri ure dolga in ravna Via Aquitana preizkus volje in potrpežljivosti? Saj sva danes od Bercianos del Real Camino do Mansilla de las Mulas hodila po ves čas enaki poti ob glavni cesti in ob neprekinjenem drevoredu skoraj osem ur…?

Popoldne sva si najprej v alberghu v senci obnovila moči, potem pa sva se sprehodila po vasici.

Jutri zjutraj pa …. še malo manj kot 20 kilometrov do Leona…. 🙂

Buen Camino!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s