18. dan: Po Via Aquitana do Terradillos de los Templarios

Osemnajsti dan najinega Camina sva zaključila v mali vasici Terradillos de los Templarios z okrog 80 prebivalci, po 27 km hoje.

Zjutraj sva šla na pot kmalu po šesti uri, še v mraku. Danes naju je namreč čakal najdaljši odsek poti do naslednjega kraja, skoraj 18 km v enem zamahu, od tega večinoma po dolgi, ravni in soncu izpostavljeni poti Via Aquitana, zato sva se želela kolikor se da izogniti opoldanski vročini.

Pot je iz mesteca Carrion de los Condes vodila najprej ob glavni, nato pa ob lokalni asfaltirani cesti. Po uri in pol sva prišla do začetka Via Aquitane, makadamske poti, ki pelje po nekdanji rimski cesti, po kateri naj bi Rimljani prevažali zlato od Astorge v Bordeaux. Danes je ohranjene 12 km te poti, ki poteka ves čas v dolgi, skoraj povsem ravni potezi, ob njej pa je le v začetku levo in desno nekaj vegetacije. S svojo “iztegnjenostjo” v navidez neskončnost je Via Aquitana prava ikona Camino poti preko Mesete, v popoldanski vročini pa lahko prava mora peregrinov…

Malo pred polovico poti je cesta še vedno izginjala nekje naprej, v neskončnosti:

Na levo neskončna, večinoma že požeta pšenična polja:

In na desno neskončna, že ponovno zasajena polja:

Po dobrih dveh urah se je na obzorju prikazal zvonik cerkve. Po dobrih treh urah pa se je pot končno narahlo spustila v malo vasico Calzadilla de la Cueza.

Via Aquitane sva se potihoma malo bala. Ko sem doma pred odhodom prebiral bloge peregrinov, ki so ta čas hodili po Caminu, so mnogi tožili nad naporno in vročo potjo. Mlad američan je bil na fotografiji ves prekrit z nekakšnim pregrinjalom, klobukom s stranskimi ščitniki, in še čem… Ampak zdaj si mislim, da so najbrž na Vio Aquitano zakorakali kasneje tekom dneva. Midva (trkam ob les, se pravi svojo glavo…) sva jo v zgodnjem dopoldnevu prehodila kar v redu in brez pretirane težave.

V vasici Calzadilla de la Cueza sva si malo odpočila, potem pa nadaljevala po makadamski stezi, ki vodi ob glavni cesti, vse do kraja Ledigos. No, tudi ta steza se je deloma obnašala, kot da je del Vie in se vila v dolgi, ravni, iztegnjeni liniji 🙂 . Po dobri uri in pol sva si v Ledigosu še enkrat odpočila, potem pa jo potegnila še do današnjega cilja, vasice Terradillos de los Templarios. Kot izhaja že iz imena, je kraj včasih pripadal templjarskemu redu, danes pa daje podobo manjše, zgoščene vasice v podeželskem okolju.

Buen Camino!

Advertisements

4 thoughts on “18. dan: Po Via Aquitana do Terradillos de los Templarios

  1. Pozdravljena!
    Berem in berem in uživam in podoživljam in sem vama hvaležna, da sta na tej poti. Pravzaprav ne poznam nikogar, ki jo je prehodil, pa mu ne bi pustila neizbrisen pečat. In toliko ti pove, ko se ozreš okrog sebe – in toliko ti pove, ko se zazreš vase…
    Zdaj hodita kar zahteven del poti – in če kje, tu velja: rana ura zlata ura –
    Dobro pot še naprej, veliko lepega in zanimivega in
    Buen Camino,
    Vesna

    Všeč mi je

    1. Hvala, Vesna. Ti zadnji dnevi so res malo bolj zahtevni in še ne dopuščajo “pohajanja” pred koncem, ampak voljo dviguje tudi misel da sta pred nama od danes samo še dva dneva, in da če sva zmogla vse dosedanje bova upava tudi še ta dva… Buen Camino!

      Všeč mi je

  2. Živijo, pohodnika naša!

    Vidim, da se je tudi na tej vajini poti izkazalo, da stvar-dogodek-izkušnja mnogokrat sploh ni tako huda kot smo pričakovali in da nas je marsikdaj vnaprej preveč strah. Ampak konec koncev je pa to vseeno bolje, kot da bi bilo obratno…

    Vesela sem, ker pot premagujeta z nekako ravno pravo mero napora – saj se navsezadnje skorajda spodobi, da vaju vsak dan sproti utrudi – da je potem užitek, ko prideta v zavetišče, večji.

    Tudi jaz uživam ob zapisih in ob fotografijah drugačnih krajev, sončnih vzhodov in neskončnih polj in poti, katerih razsežnosti si sploh ne znam predstavljati…

    Tako, še malo, pa bo vajin letošnji Camino zaključen!
    Naj bo lep in srečen do konca, ko se vrneta, ga bomo pa skupaj podoživeli! Se že veselim!

    Buen Camino,
    Lidija

    Všeč mi je

    1. Res je, izkazalo se je da je bil marsikateri strah preveč – ampak kot sem že napisal: ni samoumevno, da gre na poti kar vse v redu… Obratno: posebna sreča je… In ja, ko prideš v albergh je to res eno lepo olajšanje in zadovoljstvo.
      Upam, da se ta sreča nadaljuje še zadnje dni, in tudi jaz se veselim našega podoživljanja zgodb in gledanja fotografij. Buen Camino!

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s