16. dan: Do Fromiste

Šestnajsti dan najinega Camina sva zaključila v mestecu Fromista z okrog 800 prebivalci, po 26 km hoje.

Zjutraj sva se ob odhodu iz Castrojeriza še enkrat spomnila, da naj bi bilo to mestece eno najdaljših na Caminu (no seveda če ne štejemo večjih mest), saj sva kar nekaj časa hodila po ulici, ki je vodila iz mesta. Pot se je potem usmerila na makadamsko cesto in se na robu doline pričela razmeroma strmo vzpenjati po pobočju proti vrhu hriba. Nazaj so se odpirali lepi pogledi na Castrojeriz, še posebej potem, ko je pričelo vzhajati sonce.

Na vrhu je pot le za kratek čas vztrajala na tej višini. Le malo zatem se je namreč razmeroma strmo spustila navzdol -pred tem pa se je na robu hriba odprl pogled na prostrano ravnino daleč naprej.

Po dolgi poti navzdol in čez prostno raven s pšeničnimi polji se je pot nato priključila asfaltni cesti ter malo kasneje pripeljala do kapele in obenem malega prenočišča San Nicolas. Kmalu za njim sva po starem mostu prečkala reko Rio Pisuerga. Kasneje, po treh urah hoda od jutra, sva prišla v vasico Itero de la Vega.

Privoščila sva si cafe con leche, si odpočila, potem pa nadaljevala pot po makadamski cesti, ki se je počasi in položno, ampak vztrajno dvigovala. Levo in desno pšenična polja, deloma že požeta, deloma že -najbrž začasno, da si zemlja opomore- posejana z deteljo. Na vrhu malega vzpona sva nato v daljavi uzrla vas Boadilla del Camino. Spet: navidez tako blizu, pa vendarle še dobro uro daleč…

V vasi Boadillo del Camino sva malo skrenila iz poti, da sva stopila do cerkve in znanega kamnitega sodnega stebra, obeh iz 16. stoletja. Cerkev je velika, ampak navzven elementarnih in skladnih oblik, notranjost pa zadržana in tako kot večinoma videvava pri veliko cerkvah, v osnovi gotska in kasneje “posodobljena” z baročnimi oltarji. Kamnit sodni steber je okrašen z romarskimi školjkami, ob njem naj bi včasih izrekali sodbe.

V vasi sva si nameravala odpočiti in pomalicati, saj naju je čakala še ura in pol hoje do naslednjega kraja, sonce pa je v zgodnjem popoldnevu že pričelo sijati s polno močjo. Pa sva ugotovila, da v vasi ni nobene tiende. Tako sva se okrepčala in ohladila v enem od barov, ter potem nadaljevala. Pot se kmalu pomakne k vodnemu kanalu Canal de Castilla – kanalu, ki so ga kot 207 km dolgo vodno pot zgradili v letih 1753 do 1859, predvsem za prevoz žita iz Tierre de Campos (Mesete) do atlantske obale. Po tem kanalu naj bi vsak dan plule tovorne ladje, ki naj bi jih vleklo tudi do 400 mul. Od leta 1959 pa ga uporabljajo le še kot kanal za namakanje polj – in res, ko človek hodi skozi Meseto, je prav presenečen, kako v tej prostrani in od sonca stalno obsijani pokrajini ni nobenega problema z vodo, ne v vaseh, ne pri namakanju na poljih…

Po makadamski poti, ki vodi ob kanalu, sva naposled prišla do najinega današnjega cilja, mesteca Fromista. Na začetku mesteca so glavne zapornice za kanal, ki naj bi premostile 14 m višinske razlike. Hodila sva kar v redu – vsake toliko so namreč ob poti tudi drevesa, ki nudijo nekaj sence.

Mestece Fromista deluje malo živahneje, kot večina malih krajev, po katerih sva hodila..

Buen Camino!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s