12. dan: Skozi Atapuerco do Cardenuele de Riopico

Dvanajsti dan najinega Camina sva zaključila v mali vasici z okrog 100 prebivalci Cardenuela de Riopico, po 27 km hoje.

Zjutraj sva se v Villafranca Montes de Oca zbudila naspana in zadovoljna – prenočila sva v najboljšem alberghu doslej, obnovljenem dvorcu iz 14. stoletja, v katerem je v eni polovici hotel in v drugi albergh za peregrine. Za enako ceno kot v drugih alberghih sva spala v enojnih udobnih posteljah, ne na pogradih, in za neznatno večjo ceno “peregrino menija” smo jedli okusno pripravljeno večerjo v lepo urejeni hotelski jedilnici. Ne vem kako jim uspe za ta denar…

Pot, ki se je že včeraj postopoma dvigovala do vasi Villafranca Montes de Oca na višino 948 m, se je danes dvigovala dalje vse do vrha manjše planote na višini 1155 m, kjer je postavljen spomenik ustreljenim republikancem v državljanski vojni 1936. Tu seveda ni več polj, ampak pot poteka po gozdu. Takoj za vrhom se strmo spusti in takoj ponovno dvigne čez manjšo dolino, zatem pa vodi po široki gozdni poseki pretežno naravnost in naprej, naprej, naprej… Šele po treh urah od začetka se ponovno spusti in pripelje v majhno vasico San Huan de Ortega z znanim samostanom, ki ga ravnokar obnavljajo.

V San Juan de Ortegi sva malo počila, potem pa nadaljevala najprej malo skozi gozd in potem po makadamski poti do vasi Ages in zatem še Atapuerca. Vas Atapuerca je svetovno znana, odkar so v njeni bližini leta 1994 našli 800.000 let stare ostanke človekovega okostja in nato leta 2007 še 1,2 milijona let stato človekovo čeljustnico… Časovne dimenzije, ki si jih ne znam več predstavljati… Arheološko najdišče je 12 km oddaljeno od vasi in njegov ogled naj bi bil možen samo z najavo.

Mislila sva ostati v vasi Atapuerca, ker vodnik pravi, da je v naslednjem kraju samo en albergh z malo posteljami, in sva predvidevala da bi bil do najinega prihoda najbrž že zaseden. Ampak ura še ni bila poldne, vas je izgledala kot izumrla, in vreme je bilo oblačno in primerno za hojo. Zato sva še v trgovini povprašala po alberghih v naslednjih krajih in izkazalo se je, da sta tam še dva zasebna. Lastnico trgovina sva prosila če lahko za naju pokliče in rezervira dve postelji, se ji zahvalila z napitnino, in potem krenila še dve uri naprej.

Pot se je najprej dvignila na malo planoto Matagrande, na kateri je postavljen znan velik lesen križ. Le malo naprej se odpre prvi pogled na Burgos – za peregrine mesto, ki obeležuje konec prve tretjine Camina, in tudi najin jutrišnji cilj. Nato pa se makadamska pot spusti in pripelje do vasice Villavala in zatem še Cardenuela de Riopico. Obe sta majhni, še sploh prva, in v njih ni čutiti prav veliko življenja – še cerkev se v prvi ruši sama vase, v drugi pa v cerkvenem zvoniku že poganja zarast…

Buen Camino!

Advertisements

2 thoughts on “12. dan: Skozi Atapuerco do Cardenuele de Riopico

  1. Ko vsak večer pogledam, kako napredujeta, pomislim, kako bi sama prehodila takšno etapo (vzdržljivost, kondicija, volja, žulji,..), saj iz vajinih komentarjev izgleda vse tako enostavno, pa je res? Morala bom začeti “delati” na tem…

    “Buen Camino”….obema

    Nives

    Všeč mi je

    1. Nives, kaj naj rečem – žulji, bolečine v nogah, kepe v želodcu… se pozabijo (ni pa res da jih ni) in ostanejo samo lepe stvari. Tako da ja, začni se pripravljat 🙂 ! Buen Camino!

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s