7. dan: Viana “over the rainbow”

Sedmi dan najinega Camina sva zaključila v živahnem mestu Viana s 4000 prebivalci, po 22 km. Bila sva že odločena, da pot podaljšava še za dobri dve uri, pa so se dogodki nepričakovano odvili drugače…

Zjutraj naju je makadamska pot vodila do vasice Sansil in nato dalje do lepega malega mesteca Torres del Rio na vrhu griča.

Od mesteca Torres del Rio dalje vodi podobno kot včeraj 11 km dolga pot, ob kateri ni vasi ali vode. Napolnila sva plastenke in podobno kot včeraj naju je makdamska pot vodila malo sem in malo tja in malo gor in malo dol med požetimi pšeničnimi polji in občasnimi vinogradi in danes tudi oljčnimi nasadi, dokler po treh urah nisva ugledala silhuete mesta Viana.

Med potjo sva spet razmišljala ali naj ostaneva v Viani, ali pa bo še zgodaj in naj podaljšava še 9 km do mesta Logrono (s tem da sva danes pazila tudi na oznake poti, da ne bi kot zadnjič zašla…). Ko sva malo pred dvanajsto prišla v Viano sva bila že odločena, da nadaljujeva. Opazila pa sva, da je na trgu ob mestni hiši sestavljena nekakšna ograda, da je na glavni mestni ulici veliko ljudi in da jih je večina, skupaj z otroci, oblečena v belo in z rdečimi rutami okrog vratu. Ko je Marjanca stopila v tiendo, da nama kupi malico, sem vprašal mimoidočega fanta, ali se v mestu pripravlja kakšen praznik ali festival, in povedal je, da bo po tej ulici ob 14. uri potekal tek pred biki, kasneje pa še nekaj na glavnem trgu (kar nisem razumel, kaj naj bi bilo). Saj to bo sedaj, že čez dve uri…, sem pomislil… V trenutku sva spremenila načrte – vrnila sva se pet minut nazaj do albergha, mimo katerega sva šla malo prej, se prijavila, stuširala, in čez tričetrt ure sva že bila spet na glavni mestni ulici.

Na ulici se je v tem času nabralo še enkrat toliko ljudi. Pred lokali so bile mize, za njimi staro in mlado, vsepovsod okrog je bilo polno vrveža in govorjenja. Skoraj vsi so bili napravljeni v belo, z rdečimi rutami okrog vratu – fantje, moški, ženske, starejše gospe, celo dojenčki v vozičkih so imeli rdeče rute… Ob enih so na malem trgu poleg glavne ulice pričeli predvajati glasbo, in prva skladba je bila priredba Somewhere over the rainbow… Usedla sva se ob rob tega vrveža, pomalicala bocadillo con jamon, in zdelo se nama je, da sva v drugem svetu….

Dvajset minut pred 14. uro vrveža kar ni hotelo biti konec in zdelo se mi je že neverjetno, da naj bi po tej ulici vsak čas drveli biki. Gospo, ki je čakala poleg naju, sem vprašal, ali bo to res (moja španščina: por favor, toro – aqui…? 🙂 ) in odgovorila je, da ja, čez manj kot pol ure… In res, čez pet minut se je napetost pričela stopnjevati – ulica se je v nekaj minutah izpraznila, na njej so ostali samo še fantje in možje v belem z rdečimi rutami. Gostilničar je zložil stole in mize in jih spravil v notranjost, od nekje so prinesli kovinske rešetke in jih namestili na vnaprej pripravljene nastavke pred vhodi v lokale in pred izložbami, starejši možakarji so se postavili ob rob ulice za lesen paravan. Balkoni nad ulico so se napolnili s stanovalci…

Ob dveh je nekje vstran odjeknil močan pok – očitno znak za začetek teka. Nekaj trenutkov kasneje je po ulici pridirjal prvi črn bik z velikimi rogovi. Malo kasneje še dva. Potem trije v nasprotni smeri. Potem štirje zopet nazaj… Pred njimi so tekli fantje v belem z rdečimi rutami in čez čas odskočili na zid ob ograjo, za katero smo stali opazovalci. Če so biki vmes pričeli počasneje teči, so se za njimi zapodili mlajši fantje in jih s palicami pognali zopet v močnejši dir. Možakarji za leseno planko so se vsake toliko časa skupaj s planko pomaknili globje v ulico na pot bikom, da bi jih na njihovi poti malo zmedli. Vsak prihod bikov je spremljal naraščajoči “oooooooo”, ki se je potem, ko so biki oddrveli mimo, zaključil v odrezavi “ooop”. In tako vedno znova v eno in v drugo smer…

Pol ure kasneje je zopet odjeknil močan pok – znak za konec teka. Enako hitro, kor so prej namestili rešetke pred vhode v lokale in pred izložbe, so jih sedaj odstranili in odnesli, gostilničar je prinesel stole in mize in v nekaj minutah je bila ulica spet polna ljudi, vrveža, govorjenja in vina…

Kaj naj bi drugega storila – še midva sva se s kozarcem v rokah usedla na zid ob ulici…

Pod večer sva ponovno prišla na glavno ulico v starem jedru. Vrvež se seveda ni niti malo pomiril, nasprotno, kvečjemu še več ljudi je bilo in veselje kvečjemu še bolj na višku. Na malem trgu zraven ulice so ženske za mizami igrale karte, bele obleke fantov in mož so bile že pogosto popackane z madeži rdečega vina…

Ker opoldne nisem razumel, kaj naj bi se dogajalo zvečer, sem povprašal redarko kaj se bo še zgodilo, in povedala je da bo ob 20.30 po ulici potekal tek pred biki. “Kaj… še enkrat…?” Ja, je pokimala. Poiskala sva si mesto na skoraj istem kraju ob ograji in sklenila počakati…

Deset minut pred osmo in pol se je ponovila zgodba iz popoldneva: ulica se je nenadoma v nekaj minutah izpraznila – razen seveda fantov in mož v belem z rdečimi rutami, gostilničar je odnesel stole in mize, in ponovno so prinesli in namestili rešetke pred vhode v lokale in izložbe. Ob osmih in pol je počilo – in tek se je ponovno začel…

Tokrat bikov na začetku niso spustili po ulici le v eni smeri, ampak v obeh, tako da so nekateri trčili med sabo, nek bik pa si je premislil in obrnil in oddirjal z drugimi nazaj tja, od koder je prej prišel. Kdo ve, ali so to naredili namerno, ali pa jim je le ušlo zaradi toliko bolj “sproščenega” večernega ozračja… Potem se je pričela odvijati enaka predstava, kot popoldne: biki, ki so v različnem številu, tudi po šest naenkrat, dirjali v eno ali drugo smer po ulici, fantje v belem z rdečimi rutami, ki so tekli pred njimi, in mlajši fantje, ki so bike priganjali od zadaj… Le tisti “oooooooo” ni bil več tako izrazit, kot popoldne, ampak ga je nadomestilo že bolj razglašeno vzklikanje in bodrenje…

Pok, ki je označil konec teka, je tokrat odjeknil kar nekaj minut po preteku pol ure. Kot rečeno, kdo bi vedel ali namenoma, ali pa le zaradi sproščenega vzdušja in vsesplošnega rajanja… 🙂 In v nekaj minutah so bili ponovno stoli in mize na ulici, okrog njih množica ljudi, in rajanje se je nadaljevalo…

Midva, ki naju je zjutraj čakala najina pot, pa sva seveda počasi odšla v albergh. Ampak vesela, ker sva užila drobec iz prešerne in temperamentne Viane…

Buen Camino

Advertisements

One thought on “7. dan: Viana “over the rainbow”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s