1. dan: Čez Pirineje

Počivava v alberghu v Roncesvallesu, prvi vasici na španski strani strani Pirinejev z 28 prebivalci. Vesela sva in zadovoljna. Za nama je prvi in največkrat najbolj naporen del Camina, prečenje Pirinejev – 25 km s 1200 m vzpona.

Danes zjutraj sva si v Saint Jean Pied de Portu naložila nahrbtnika, podobno kot lani v Leonu stopila na Jakobovo pot, ki vodi iz mesteca, in si rekla: Buen Camino, peregrino…

Pot se takoj iz mesteca prične vzpenjati. Ko sva jo ogledovala na blogih in filmčkih se nama je zdelo da se vzpenja še kar položno, ampak tu v realnosti je bila kar konkretno strma. Krenila sva ob 7. uri zjutraj, ko se je tu naredil dan in kmalu zatem je vzšlo sonce. Temperatura sicer ni bila visoka, ampak zaradi vlage od preteklega deževja je postalo v kratkem zelo soparno. Zdelo se mi je, da znoj lije, ne teče od naju… Šele na približno polovici vzpona, malo pred kočo Orisson, je začelo pihljati. In čeprav se je kmalu zatem pihljanje spremnilo v konkreten veter, ki nama je pihal v prsi, sva bila zadovoljna, saj naju je veter vsaj dobro hladil – v nekaj zatišjih, kjer ga ni bilo, se mi je zdelo da sva se znašla v fritezi…

Pri Orissonu sva malo počila in neverjetno, koliko energije obnovi eno samo pivo… (ja, tudi Marjanci 🙂 )

Pokrajina je lepa. V prvem delu so tu posejane posamične kmetije med travniki in malimi “gozdovi”. V drugem delu se pot najprej malo položi, ampak seveda kljub temu pelje navzgor. Pokrajina se spremeni v pašnike, najprej za govedo, potem samo še za koze ali ovce. Pot sva nadaljevala do znanega Marijinega kipca, kasneje pa Jakobova pot zavije iz glavne poti po bližnjici čez sedlo in proti meji med Francijo in Španijo. Ta del poti se je že kar vlekel. Vedno večkrat sva obnavljala podatke iz vodnika ali pa na tablah, koliko je še do naslednje točke – najprej do vodnjaka z vodo, zatem španske meje, in zatem najvišje točke vzpona. Veter je v tem delu že ponehal in sonce je pridobivalo na moči in žgalo. Ko sva ob dveh in pol prišla do najvišje točke vzpona in se odpre pogled na drugo stran in proti Roncesvalleju, se nama je odvalil en velik vzdih olajšanja…

Potem je sledila še ura in pol spusta. V Roncevalles sva prišla ob štirih popoldne. Priznam, bila sva že malo načeta. Ampak zanimivo, kako en navaden tuš in mrzlo pivo človeka kmalu spravita k sebi…

Prenočila bova v alberghu, ki je v sestavu samostana. V spominu sem imel veliko dvorano s kakšnimi sto pogradi v vrsti, ampak pred kratkim so ga prenovili (Vesna, imela si prav!). Prenovljeni albergh je lep in funkcionalen, prav prijetno boprenočiti v njem. Medtem ko jaz pišem te utrinke, je šla Marjanca k maši v samostansko cerkev – osupljivo lepo, še ohranjeno gotsko cerkev. Prav presenečena sva bila, koliko prijateljev se je priporočilo naj na poti pomisliva tudi nanje in njihove. Brez skrbi torej, nisva pozabila…

Buen Camino!

Advertisements

5 responses to “1. dan: Čez Pirineje

  1. Pozdravljena, caminarja! Nisem mogla, da ne bi takoj preverila, kako vama je uspel “krst” čez Pirineje; po predvidevanjih in vajinemu opisu poti odlično! Bravo, le tako naprej!
    Vajin letošnji del Camina mi je še veliko bližji kot lanski, tako da ga bom (upam) spremljala čim pogosteje.
    Lahko noč v Roncesvallesu in pogumno naprej,
    Vesna

    Všeč mi je

  2. Draga Marjanca in Božo,

    če se vama te dni ni kolcalo, potem se vama ne bo nikoli! Tako kot Vesna sem nestrpno sem čakala prvi utrinek s poti – kako sta potovala, kako sta v Saint Jean Pied de Port praznovala -:), kako se je med naporom med prečenjem Pirenejev raztopila tista čudna kepa (je bila gvišno posledica polne lune!) in kako je bil v Roncevalles po piru (in še čem) svet lep!
    Po začetnih zapletih se je torej vse lepo izteklo, eden hujših delov je za vama, sedaj pa vama želim, da užijeta prav vsak dan – jaz-mi pa z vama!

    Buen Camino,
    Lidija

    Všeč mi je

    • Draga Vesna in Lidijčka, vesela sva da sta v mislih z nama. Saj sem že večkrat rekel da se mi ne zdi samoumevno da greš na pot in je kar vse v redu – tudi zato so vajine vzpodbude dragocene… Ja, zaenkrat je vse v redu, uvajava se v pot in njen ritem, upava da nama bo naklonjena. Kolikor bom mogel se bova javljala na blogu in objavila nekaj slikic. Ne vem pa ali mi bo to vedno uspelo. Npr. fotografije od včeraj sem šele danes uspel dodati. Tudi z wi-fijem so letos večje težave kot lani, sicer je skoraj povsod, ampak ko se vsi obesimo nanj je tako kot da ga ne bi bilo… Ostanita v mislih z nama in držita pesti! Prav lepe pozdrave iz Larrasoane!

      Všeč mi je

    • Hvala in vabljena še k branju. Pirinejev ni za podcenjevat, ampak tudi ne biti v pretiranem strahu pred njimi – ti samo pred odhodom veliko treniraj v hribe , pa boš videla da bo šlo, tako kot je nama in mnogim. Lp!

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s