7. dan: Navzdol v Triacastelo

Ponedeljek popoldne sva zaključila v alberghu v malem kraju Triacastela.

Danes zjutraj, ko sva odhajala iz La Fabe, je bilo nebo prekrito s temnimi sivimi oblaki, in prav nič poletno ni bilo. Ampak hvalabogu, vsaj deževalo ni več. Po enaki poti kot včeraj do La Fabe sva nadaljevala navzgor do vasice La Laguna, zadnje vasice v regiji Leon, malo kasneje pa sva že prišla do kamna, ki označuje začetek regije Galicija. Vstopila sva v Galicijo, regijo s središčem v Santiagu de Composteli.

Nadaljevala sva navzgor in kmalu prišla do muzejske vasice O Cebreiro na višini 1300m. Vasica je eno najstarejših zavetišč romarjev na Caminu in v njej je najstarejša ohranjena cerkev na poti, v osnovi iz 9. stoletja. Vasici pa se pozna, da je bila umetno obnovljena in da je namenjena predvsem današnjim popotnikom na Caminu: v njej je albergh, hotel, veliko prodajalen s spominki, več barov, ni pa v njej čutiti veliko običajnega življenja.

Od O Cebreira dalje pa se pot še ne prične spuščati v dolino. Nasprotno se najprej vzpne na prelaz na višini 1378m, nato spusti na naslednji prelaz San Roque na višini 1267m, kjer je postavljen spomenik romarju, potem pa po poplesavanju malo navzgor in malo navzdol ponovno dvigne na prelaz Alto do Poio na višini 1342m.

Od prelaza dalje je pot še kar nekaj časa vztrajala skoraj po ravnem. Pokrajina je tu hribovita in razgibana, tako da si nisem znal predstavljat kam v dolino naj bi se pravzaprav spustili. Šele čez nekaj časa se je potem le prevesila navzdol. Vodila je skozi več malih vasi, kjer je že doma živinoreja – tako so pričali tudi kravjeki povsod po vaških ulicah in vonj po silaži.

V zadnji vasici Ramil pred Triacastelo vodi pot mimo osupljivega prastarega kostanja. Kmalu zatem pa sva prišla v Triacastelo, skoraj 700 m nižje od prelaza Alto do Poio.

Včeraj in danes sem na poti dobil dva manjša opomina.

Predvčerajšnjim se mi je zdelo fino, ker drugače kot pri nas doma, kjer temperature dosegajo 38°, tu nimava pretirane vročine – še to, ki je, je kratka ploha dodatno omilila, sem si mislil, in po drugi strani ta ploha sigurno ne napoveduje dežja. Že naslednji dan pa naju je večino poti skozi vasice proti La Fabi stalno močil dež. In ravno ko sva prišla v La Fabo, je pričelo konkretno padati in deževalo je neprekinjeno ves popoldan. Zvečer sva zaskrbljeno pogledovala skozi okno, če se le bodo oblaki kje pričeli odpirat. Od tega, da sem bil prepričan, da dežja ne bo, sva skoraj končala pri tem, da bi hodila v nalivu…

Nikoli ne sodi vnaprej in nikoli si preveč ne domišljaj!

Drugi opomin je prišel danes. Včeraj se celo pot skoraj nisva ustavljala, le enkrat na kratko za kavo. Malo zaradi pršenja, ki ni pustilo, da bi se usedla na kako klop, malo zaradi tega ker so se noge že udelale in so normalno “mlele”. Med potjo sem potem začutil, da se mi na stopalu dela nov žulj. Teorija pravi, da se moraš takrat ustavit in to mesto zaščititi z obližem, da preprečiš nadaljnje trenje. Mah, sem si mislil,  komu se po šestih dneh hoje sploh še da ukvarjat s teorijo – popoldne ga bom zadelal z gazo, tako kot sem ostale, in to bo to. Končalo se je tako, da se mi je razvil ravno za prsti. Večino današnjega dne se mi je ob vsakem koraku zdelo, da mi nekdo zabija žebelj v stopalo…. Še dobro da se ž’vau počasi vsega navadi…

Pravijo da te Camino ravno zaradi svoje elementarnosti (hodiš, ješ, spiš, spet hodiš…) lahko na marskaj opomni.

Buen Camino!

Advertisements

7 responses to “7. dan: Navzdol v Triacastelo

  1. Božo, kaj pa Marjanca, a ona pa nima žuljev ali ti pišeš le o svojih. Pravijo, da kar te ne ubije, te krepi, ampak tej krepitvi se zlahka odpovem.

    Všeč mi je

    • Marjanca je tudi dobila en velik žulj v prvih dneh, pravi da na isti način, ker se ni pravi čas ustavila – tako da teorija tudi njej zgleda ni pri srcu. Ampak sem ji ga tako dobro obvezal da se ji je že pozdravil. Od takrat naprej ima z žulji mir – seveda če se pa vsi problemi lepijo name…

      Všeč mi je

  2. Mogoče pa Marjanca bolj verjame teoriji oz. že preskušanim? Je pa zato Božo včeraj hodil ene vrste križev pot in je imelo njegovo romanje še večjo težo…Fotke pa so, kljub bolečinam, kot običajno vrhunske. A je bila št. 13 posneta zame?

    Buen Camino

    Všeč mi je

    • Križev pot je kar prava beseda. In ja, tisti “kužeti” so bili res slikani zate 🙂 . Ampak so vsi po vrsti čisto mirni, nezainteresirani, lenobno ležijo. Tako da če greš na Camino ti garantiram da se znebiš strahu pred njimi 🙂 !

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s