4. dan: Odložila sva bremena…

Petek popoldan zaključujeva v Ponferradi.

Včeraj popoldne sta nama Avstrijki, s katerima smo se spet srečali, povedali za železniško nesrečo v Santiagu z 80 mrtvimi. Zvečer sem videl fotografijo vlaka in točno tak hitri vlak je, s kakršnim sva se midva le dva dni prej pripeljala do Leona… Neprijeten občutek in olajšanje hkrati…

Danes zjutraj sva iz Foncebadona spet odšla ob svitu. Ampak naj Magdo kar takoj prikrajšam za veselje: tule se začne svitati šele malo pred sedmo uro zjutraj (zato pa se tudi zmrači šele ob desetih zvečer), tako da sploh ne vstajava ob kakšnih petih zjutraj… V pol ure sva bila na prelazu, pri železnem križu Cruz de Ferro, kjer romarji že stoletja odložijo kamen, ki ga prinesejo s seboj od doma in ki simbolizira vsa njihova bremena in težave. Sonce je vzšlo nekaj minut zatem, ko sva prišla k križu, in pogled nanj je bil osupljiv.

K križu sem odložil šest kamenčkov iz vrta, ki jih vsako pomlad čistim iz zemlje. Marjanca je poleg svojega kamenčka odložila se nekaj kamenčkov, ki so ji jih zaupali svojci in prijatelji. In na to sva v mislih odložila še kamenčke vseh ostalih prijateljev, sorodnikov in znancev, na katere sva takrat pomislila.

Tako, zdaj veste: vaše tegobe odslej počivajo ob vznožju Cruz de Ferra. Videli boste, da bo jutrišnji dan lepši in ramena lažja!

Od prelaza dalje se prične pot spuščati na drugo stran, v eno potezi za skoraj 1000 m vse do Molinasece in Ponferrade. Najprej zložno, nato pa na nekaterih odsekih tudi bolj strmo. Podobno kot zadnji del poti na Foncebadon je tudi tu podobna planinski stezi. Čez čas začnejo noge sporočati, da jim to ni več všeč, ampak ne pomaga… Res pa je, da se midva ne smeva zelo pritoževati – mnogi, ki so poročali o svojem Caminu, pišejo o tem kako je bila pot mokra in zato zelo spolzka in so morali paziti na vsak korak. Midva pa sva hodila v suhem in takih težav sploh nisva imela. Pa še nebo je bilo velik del dopoldneva oblačno, tako da tudi pretirane vročine ni bilo.

Vmes sva se za nekaj minut ustavila v slikoviti in lepo obnovljeni vasici El Acebo, nekaj več pa kasneje še v Molinaseci. V senci parka sva pomalicala in si osvežila noge.

Potem pa sva “potegnila” še slabi dve uri do Ponferrade.

Danes je za nama tretjina najine poti. Na vhodu v Ponferrado je na reklami za pivo pisalo, da je do Santiaga še 204 km. Jutri zjutraj po prvi uri poti bo število kilometrov, ki naju ločijo od Santiaga, padlo pod 200.

Buen Camino!

Advertisements

7 thoughts on “4. dan: Odložila sva bremena…

  1. Ja, huda želežniška nesreča v Santiagu na predvečer sv. Jakoba nas je vse pretresla. Posebno če je res, da je strojevodja prav izzival – in izzval tako tragedijo!…
    A naj se raje vrnem k vajinim današnjim utrinkom: posnetki so krasni. Jutro je moralo biti res čarobno. In lepo je videti (tudi) svoje odložene skrbi. Vajine ožuljene noge pa malo manj…
    CAMINO se torej odvija lepo po planu – in tako bo tudi naprej.
    Buen Camino

    Všeč mi je

  2. Ej, Božo, nisi še dovolj ožuljen, še deluje smisel za humor, ampak jaz bi vseeno vstala kako minuto prej. Te dni sem bila na morju, tako,da sem se šele danes vključila v dogajanje. SREČNO!

    Všeč mi je

      1. Ja, ja, pri žuljih se že še lahko prepričaš, da so tiste luknje sir ampak če prideta na Camino Magda in Slavica, bo pa težka! Adijo španske navade – rana ura ne bo več ob 7h ampak najkasneje ob 5h, potem pa marš do kaj vem kdaj…Še sreča, da sta z vama samo virtualno:)!

        Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s