4. dan: Odložila sva bremena…

Petek popoldan zaključujeva v Ponferradi.

Včeraj popoldne sta nama Avstrijki, s katerima smo se spet srečali, povedali za železniško nesrečo v Santiagu z 80 mrtvimi. Zvečer sem videl fotografijo vlaka in točno tak hitri vlak je, s kakršnim sva se midva le dva dni prej pripeljala do Leona… Neprijeten občutek in olajšanje hkrati…

Danes zjutraj sva iz Foncebadona spet odšla ob svitu. Ampak naj Magdo kar takoj prikrajšam za veselje: tule se začne svitati šele malo pred sedmo uro zjutraj (zato pa se tudi zmrači šele ob desetih zvečer), tako da sploh ne vstajava ob kakšnih petih zjutraj… V pol ure sva bila na prelazu, pri železnem križu Cruz de Ferro, kjer romarji že stoletja odložijo kamen, ki ga prinesejo s seboj od doma in ki simbolizira vsa njihova bremena in težave. Sonce je vzšlo nekaj minut zatem, ko sva prišla k križu, in pogled nanj je bil osupljiv.

K križu sem odložil šest kamenčkov iz vrta, ki jih vsako pomlad čistim iz zemlje. Marjanca je poleg svojega kamenčka odložila se nekaj kamenčkov, ki so ji jih zaupali svojci in prijatelji. In na to sva v mislih odložila še kamenčke vseh ostalih prijateljev, sorodnikov in znancev, na katere sva takrat pomislila.

Tako, zdaj veste: vaše tegobe odslej počivajo ob vznožju Cruz de Ferra. Videli boste, da bo jutrišnji dan lepši in ramena lažja!

Od prelaza dalje se prične pot spuščati na drugo stran, v eno potezi za skoraj 1000 m vse do Molinasece in Ponferrade. Najprej zložno, nato pa na nekaterih odsekih tudi bolj strmo. Podobno kot zadnji del poti na Foncebadon je tudi tu podobna planinski stezi. Čez čas začnejo noge sporočati, da jim to ni več všeč, ampak ne pomaga… Res pa je, da se midva ne smeva zelo pritoževati – mnogi, ki so poročali o svojem Caminu, pišejo o tem kako je bila pot mokra in zato zelo spolzka in so morali paziti na vsak korak. Midva pa sva hodila v suhem in takih težav sploh nisva imela. Pa še nebo je bilo velik del dopoldneva oblačno, tako da tudi pretirane vročine ni bilo.

Vmes sva se za nekaj minut ustavila v slikoviti in lepo obnovljeni vasici El Acebo, nekaj več pa kasneje še v Molinaseci. V senci parka sva pomalicala in si osvežila noge.

Potem pa sva “potegnila” še slabi dve uri do Ponferrade.

Danes je za nama tretjina najine poti. Na vhodu v Ponferrado je na reklami za pivo pisalo, da je do Santiaga še 204 km. Jutri zjutraj po prvi uri poti bo število kilometrov, ki naju ločijo od Santiaga, padlo pod 200.

Buen Camino!

Advertisements