V igri meglic

Ko sva doma pogledala ven, je bilo jasno, celo sonce je obsijalo dolino. Potem se je med vožnjo pooblačilo in tudi vrh, kamor sva bila namenjena, je bil v zavit v meglo. Po poti navzgor so se meglice nekajkrat razkropile, ampak vrh je bil potem spet utopljen v belo. Pa ni bilo treba dolgo čakat, da se je tako tudi nadaljevalo: najprej so se meglice odprle na eni strani, potem odpeljale na drugo, pa spet malo spustile in potem spet dvignile… Ravno toliko, da so se pogledi ves čas odpirali in zapirali in da so bili vsak trenutek drugačni…

Ko je od nato zadaj posijalo še sonce, se je med drevesi naredila majhna mavrica. In ko sem se premaknil v tisto smer, da bi jo ujel, se je okrog sence naredila še prava pravcata glorija (gloriola, avreola, svetniški sij)… Neverjetno.

Pa naj mi doma še kdaj reče, da nisem pravi svetnik…