Poleti 2010 smo “dali čez” Pohorje… Prehodili smo planinsko pot pot od Maribora – oziroma natančneje rečeno zgornje postaje Pohorske vzpenjače, do katere smo se pripeljali z vzpenjačo, do Slovenj Gradca – bolje rečeno nekega ovinka na cesti nad Slovenj Gradcem, kamor nas je prišel iskat naš mibni bus. V klasičnih treh dneh, kolikor za teh nekaj več kot 60 km rabijo običajni planinci.
Naj mi Štajerci ne zamerijo, ampak pot me ni nič kaj prevzela. Pa ni krivo Pohorje – najbrž sem jaz preveč pričakoval. Premalokrat se odprejo razgledi v dolino ali na okoliške hribe. Prevečkrat si ujet med smreke in na široke makadamske poti, skoraj ceste, na koncu katerih prideš do koče z obilico parkiranih avtomobilov in lačnimi obiskovalci…
Ampak po drugi strani – ko se čez čas vtisi poležejo, ostanejo v spominu samo lepi utrinki. In ko tako po dobrih dveh letih tole gledam, si rečem: ma ja, saj bi bilo prav fino, če bi šli še enkrat…
Malo podrobneje o tem v utrinkih, ki sledijo.
