Rodica je bila taka, kot največkrat: na pobočjih še topla in sončna, na vrhu pa vetrovna in na trenutke meglena. Pa se nisva dala: pod vrhom sva se stisnila na zavetnejšo polico in nalašč pomalicala s pogledom na Rut in Grant pod seboj…
Nazaj grede sva se sprehodila po Rutu. Med hišami je pihljal rahel veter, sem in tja so se po cesti kotalili orehi, nekje tepke, barve hiš in dreves kot da bi postajale temnejše. Zdelo se je da že diši po jeseni…
