Kanjon Mrtvice

Bilo je še zgodnje jutro, ko smo vstajali iz šotorov, ki smo jih prejšnji večer postavili na travniku med obcestno “gostilno” ter njivo koruze in gazdaričino domačijo malo vstran. V Međuriječju, vasici ob glavni cesti med Podgorico in Kolašinom v Črni gori, na sotočju kjer se Mrtvica izliva v Moračo…

Sonce je obsijalo vrhove okoliških hribov, dolina in soteske okrog nas pa so bile še skoraj mračne, ko smo stopali proti kanjonu Mrtvice. Do začetka kanjona je približno ura hoje, sprva po skromni cesti in nato makadamskem kolovozu, mimo nekaj osamljenih domačij. Možakar pri zadnji, ki smo ga vprašali kako dolga je celotna pot skozi kanjon, je skomignil z rameni: “Ako ja idem – tri sata, a za vas bogami neznam…”

Kanjon reke Mrtvice je dolg skoraj 13 km. Na posameznih mestih naj bi bil visok do 1100 m in s tem eden najglobljih kanjonov v Evropi, na najožjih mestih pa naj bi bil širok le kakšnih 30 m. Pot, ki poteka skozenj, je ves čas bolj ali manj ozka steza, ki vodi nad strugo, tudi več deset metrov nad njo, in se do planote z vasico Veljo Duboko, kjer se kanjon odpre, postopoma dvigne za skoraj 600 m višine.

A niso dimenzije tiste ki najbolj očarajo. Kanjon in reka sta bolj kot to zelo slikovita in lepa. To še posebej velja za prvo tretjino, kjer je Mrtvica najbolj bogata z vodo, in kjer se v strugi nizajo številne male soteske, slapovi, balvani, skoki, temnozeleni tolmuni… Še posebej lepo je mesto, kjer v Mrtvico priteka najmočnejši pritok, ki Mrtvico naredi tako živo, in kjer se voda peni čez številne bele, s progami maha poraščene kamne. Gorvodno od tega pritoka pa vode hitro zmanjkuje, tako da postane kanjon v tem času celo suh. Pa zaradi tega ne izgubi na slikovitosti, saj nas tu pritegnejo pogledi ob navpičnih stenah kanjona proti nebu, kmalu pa tudi osupnejo “Mrtvičke grede” – odsek poti, ki je vklesan v navpično živo skalo 50 m nad strugo. Domačini temu delu poti pravijo “Danilov put”, po komandantu nekdanje jugoslovanske vojske, ki je s svojimi vojaki in domačini leta 1973 izklesal ta del poti, in s tem vasico Veljo Duboko povezal skozi kanjon proti »sestrski« vasici Mrtvo Duboko na začetku kanjona in proti Međuriječju …

Pot skozi kanjon skoraj ves čas poteka v zavetju visokih sten in dreves, zato sonce nikdar ne pripeka v obraz. Ampak zaradi tega hoja še ni kaj bolj prijetna – v ozkem kanjonu in pod drevesi se zrak le malo giblje in ko je svoje dodala še vlaga, ki veje iz Mrtvice in zelenja vsepovsod okrog, je pričel znoj kar puhteti iz nas. Ko smo še vedno zrli v konice vrhov nad kanjonom in se nejeverno spraševali kje bi se tu teren sploh lahko prevesil v planoto in iztek kanjona, nas je pot končno usmerila na dugo stran struge, nato še malo navkreber, in zatem se je pred nami kanjon vendarle pričel odpirati. Pogledi so se nam nekje naprej ustavili na pobočju, pod katerim so bile redko posejane skromne hiše.

Po treh urah in pol poti skozi kanjon ter še pol ure hoda do vasice smo tako postali ob majhnem potoku in pod orehi v vasici Veljo Duboko. Prvo vaščanko, ki je prišla mimo, smo povprašali če je v vasi morda kje trgovina ali gostilna, kjer bi se lahko osvežili še s čem drugim kot z vodo iz nahrbtnika ali potoka. Sreča je hotela da smo srečali ravno prodajalko iz vaške trgovinice, ki se je namenila odnesti nekaj potrebščin nekomu na drugem koncu vasi – če počakamo pet minut da se vrne, je rekla, nas odpelje do trgovine, kjer ima tudi nekaj Nikšičkega… In nas je potem res – ampak ker so hiše raztresene po vsej planoti, je to pomenilo še dodatne pol ure na drugi konec vasi… Nekdo je komentiral da smo si tisto pivo res zaslužili…

Vaška trgovinica je urejena kar v malem seniku. Ob eni steni so nanizani zaboji s steklenicami, na koncu police z moko, sladkorjem, čokolado, cigaretami…, ob drugi steni pa sloni kavč, kamor prihajajo vaščani posedet in na pijačo. Prodajalka je povedala da sedaj, ko je “gazda” v planini, zalog ne obnavljajo tako pogosto, ampak mi smo si bili enotni da je na tem majhnem prostoru na voljo pravzaprav vse kar potrebuješ… Čeprav ona skrbi za trgovino ni ves čas v njej; ko kdo kaj potrebuje jo pač poišče in takrat pride v trgovino ali pa kakšno stvar odnese kar ljudem na dom. V vasi živi še 64 vaščanov, in večinoma se preživljajo z ovcami, nekaj kravami in poljščinami. Kako zelo drugače najbrž niti ni mogoče, saj kljub temu da do vasi vodita dve cesti, proti Nikšiču in proti Međuriječju, potrebuješ na obeh terensko vozilo…

Dan se je prevesil v popoldne, ko smo se odpravili nazaj proti kanjonu, kjer so nas čakale še kakšne tri do štiri ure hoje skozi kanjon in naprej do Međuriječja. Na poti nazaj smo podoživljali podobe, ki so nas prevzemale dopoldne, ko smo jih prvič zagledali: Mrtvičke grede, tokrat v kontrastu popoldanske svetlobe in senc, kapljice vode ki so polzele čez mahove na navpičnih stenah in s katerimi smo si za kratek čas hladili vroča čela in ustnice, in v spodnjem delu ponovno soteske v strugi, slapove in tolmune. Večino so temnozeleni tolmuni potem tudi zvabili k vodi, da so se v njej namočili in zaplavali. In dodobra ohladili…, so rekli glede na njeno temperaturo.

Bilo je že pozno popoldne, ko smo se vzpeli v zadnji klanec do travnika z našimi šotori, ki so nas čakali ob gazdaričini gostilni. V kateri je gazdarica, brihtna in podjetna, seveda že dopoldne primerno napolnila vse hladilnike…

Kanjon Mrtvice na Summitpost.org

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s