Tisti hrib…

Pol leta po tistem kar smo se z enotedensko zamudo šli “pohod po pohodu” sva se spet odpravila na to pot. Tokrat sama. In če so nam takrat pod čevlji škripale pomrznjene luže in smo se veselili vsakega žarka ki nam ga je pošiljalo dopoldansko sonce, so nama tokrat čez obraz kar naprej polzele debele kaplje znoja in bolj kot sonca sva bila vesela tistega dela poti ki pelje po gozdu in senci…

Potem ko sva se vrnila v vas sva stopila še do gradbišča akumulacije ki jo streljaj stran urejajo za bodočo črpalno hidroelektrarno. Čeprav to mogoče ni bila prava odločitev… Ko se vrneš s hriba in v sebi še vedno nosiš nekaj tiste tišine in podob, take zadeve ne sodijo najbolj v zaključek dneva…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s