…je rekla zadnjič, ko sva zrla v rdeče koprenaste oblake na poznem popoldanskem nebu…
Ko sva se danes, po tednu sivine in dežja spet odpravljala iskat uteho k najinem “obližu“, sva potihem upala da mu jih je v prejšnjih dneh nekaj malega zmanjkalo, ko je obiskal otroke, in da bo spet zakuril v svoji peči. In čeprav so nama temne in zamolkle poznojesenske barve vse naokrog govorile naj ne upava preveč, je zgleda na nekaj piškotov vendarle res pozabil. In je nebo za kratek čas spet rdeče zažarelo… Bolj na rahlo sicer kot pred tedni, a vendar čisto dovolj da se je še hlad počasneje spuščal na zemljo…
