Na vrhu hriba je bilo prav zimsko. Veter je na trenutke močno pihal in tudi dež ni hotel ponehati, tako da smo si porivali kapuce na oči in roke tlačili globoko v žepe.
Ampak kot vedno naj bi za dežjem posijo sonce. Ne vem sicer če je velikokrat tudi tistim, ki so se pred mnogimi desetletji tu stiskali v rovih in trepetali med treskanjem granat… Nam pa je bilo naklonjeno. Še pravi čas da so se nam odprli pogledi na terase onkraj Idrije, na Krn z meglicami, in na drugi strani na dolino navzgor po Soči…
