Po samotni pomrznjeni poti

 

 

Črnobele barve

Ampak ko tako hodiš po stezah nad dolino sčasoma opaziš da sneg le ni čisto vsega prekril v belo – obeležja neke oddaljene vojne še vedno strmijo vate s svojimi običajnimi zamolklimi barvami…  

Drobtinice II.

Tako lačna sva, da kradeva iz kupčkov hrane, ki so si jih bili pripravili za zajtrk: tam piškot, tam košček salame. Kot Sneguljčica pri škratih… pravi Ante Mahkota v svoji Sfingi.

Na to sem se spomnil, ko sem danes brez posebnega cilja stopal po poti in zimskemu dopoldnevu kradel podobe: tam dve hiški, okrog katerih so se zgrinjale meglice, drugje vrh zvonika, ki se je vil iz belega morja nad mestom…

Iz sence v toploto

Prav zanimivo je opazovat kako v zimskem dopoldnevu sončni žarki počasi drsijo v osojna pobočja, prekrita s slano, in kako se sivina na teh pobočjih postopoma spreminja v svetlejše barve… Jasa, položen greben, še malo pred tem temen gozd… Zdi se ti da prav občutiš toploto ki se razliva preko njih.

In si vesel da je dolina, po kateri hodiš, bila že dolgo pred tem obsijana s soncem, in je tvoj korak lahko toliko bolj poskočen in sproščen…