Prijeten dan

Največkrat nanese tako da če že gre, probava koristno dopolnit v prijetno. Na primer da greva merit kakšen objekt in potem pot “podaljšava” še v kratek sprehod in razglede kam v tistem koncu. Tokrat pa je bilo, če povem prav po resnici, prej obratno: da sva si zaradi prijetnega “zrihtala” koristno… Ko je naneslo da bi morala enkrat v prihodnje v Trento na ogled lokacije, sva se namreč ne glede na vse ostalo zmenila da prideva že takoj - samo da bi lahko potem podaljšala še kam v hribe…

In sva res. Na Malo Mojstrovko, kamor sva si potihem želela ponovno it že nekaj časa. Le da tokrat nisva razmišljala o Hanzovi poti, ampak kar o taobičajni, iz južne strani. Malo zato ker nisva bila več zgodnja, malo zaradi gostih oblakov ki so se vili okrog vsepovsod okrog, malo pa tudi zato ker naju ni vleklo v kakšno večje naprezanje…

Tisti gosti oblaki se niso dali pregnat. Tja do malo nad sedlom so se še umaknili, tako da smo lahko občudovali spečo Ajdovo deklico, višje pa so se vztrajno zavili okrog vsega pobočja in samo še od časa do časa razprli poglede proti Trenti. Prav nobene toplote ni bilo. Na poti nisva srečevala nič kaj veliko ljudi in tudi midva se na vrhu nisva veliko zadrževala. Precej drugače kot v lepem vremenu, ko imaš Trento na dlani in hkrati zreš v Prisojnik in Triglav… Ampak tistega svežega, rezkega hribovskega zraka sva se pa vendarle nadihala…

Potem ko sva na Vršiču še malo posedela na klopci, sva počasi krenila domov. Vmes sva se najprej še ustavila pri domačiji pod Kugyjevem spomenikom, ker si je že dolgo nisva ogledala od blizu. In potem še v koritih Mlinarce, ker tudi tam že dolgo časa nisva bila… In potem še v Bovcu, na dveh objektih v gradnji…

In zvečer se nama je zdelo da je bil dan lep.

Drva…

Nekoč je stanovski kolega Miha na spletnem arhitekturnem portalu Trajekt objavil fotografijo skladovnice drv, posneto nekje v Švici, na kateri so bila polena prav po švicarsko pedantno poravnana, zložena tako rekoč ”v nulo”. Tudi drva so lahko arhitektura, je ob tem zapisal, in najbrž s tem mislil na urejenost in skladnost te skladovnice, tako kot naj bi urejenost in skladnost načeloma označevala tudi arhitekturo – stavbe ali ulični prostor in trge… Še isti trenutek so ga kolegi popljuvali – le kako so lahko navadna drva arhitektura…?

V istem času je eminenten slovenski biro utemeljaval “arhitekturni koncept” svoje rešitve za novi hotel Palace v Potorožu z ovijalkami in plezalkami, ki so prekrivale celotno fasado objekta, ampak nihče se ni oglasil da ovijalke (mogoče) niso arhitektura…
Arhitekti pač…

Na to sem se spomnil ko sva šla poleti v Trento merit nek objekt in sva tam zraven zagledala enega od gospodarskih objektov ki je imel celotno fasado proti cesti prekrito s skladovnico lepo zloženih nasekanih drv, pripravljenih za zimo. Med enakomerno zloženimi poleni so bile puščene celo odprtine za okna zadaj v fasadi, in deske, s katerimi so bila vsa ta drva povezana, so ravno prav razgibale enakomerni vzorec “polenaste fasade”…

Prava “organska” arhitektura… Le kakšna je fasada danes, ko zima že nekaj časa trka na vrata in drva iz skladovnice počasi izginjajo v kuhinjskem špargetu…