Obet pomladi

Bučenica

Res je sicer da je zrak po dežju čist in primeren za fotografiranje, ampak zato je pa Soča vsa blatna in siva…

Bo treba še na Bučenico…

klikni za večjo fotografijo

Prijeten dan

Največkrat nanese tako da če že gre, probava koristno dopolnit v prijetno. Na primer da greva merit kakšen objekt in potem pot “podaljšava” še v kratek sprehod in razglede kam v tistem koncu. Tokrat pa je bilo, če povem prav po resnici, prej obratno: da sva si zaradi prijetnega “zrihtala” koristno… Ko je naneslo da bi morala enkrat v prihodnje v Trento na ogled lokacije, sva se namreč ne glede na vse ostalo zmenila da prideva že takoj - samo da bi lahko potem podaljšala še kam v hribe…

In sva res. Na Malo Mojstrovko, kamor sva si potihem želela ponovno it že nekaj časa. Le da tokrat nisva razmišljala o Hanzovi poti, ampak kar o taobičajni, iz južne strani. Malo zato ker nisva bila več zgodnja, malo zaradi gostih oblakov ki so se vili okrog vsepovsod okrog, malo pa tudi zato ker naju ni vleklo v kakšno večje naprezanje…

Tisti gosti oblaki se niso dali pregnat. Tja do malo nad sedlom so se še umaknili, tako da smo lahko občudovali spečo Ajdovo deklico, višje pa so se vztrajno zavili okrog vsega pobočja in samo še od časa do časa razprli poglede proti Trenti. Prav nobene toplote ni bilo. Na poti nisva srečevala nič kaj veliko ljudi in tudi midva se na vrhu nisva veliko zadrževala. Precej drugače kot v lepem vremenu, ko imaš Trento na dlani in hkrati zreš v Prisojnik in Triglav… Ampak tistega svežega, rezkega hribovskega zraka sva se pa vendarle nadihala…

Potem ko sva na Vršiču še malo posedela na klopci, sva počasi krenila domov. Vmes sva se najprej še ustavila pri domačiji pod Kugyjevem spomenikom, ker si je že dolgo nisva ogledala od blizu. In potem še v koritih Mlinarce, ker tudi tam že dolgo časa nisva bila… In potem še v Bovcu, na dveh objektih v gradnji…

In zvečer se nama je zdelo da je bil dan lep.

Čez Kolovrat v Topolovo

Po dolgem času nam je skoraj uspelo da bi se v hribe spet odpravili v celi druščini. No, skoraj… Kar pomeni da vendarle nismo bili vsi. In kot je zadnje čase že kar v navadi smo tudi tokrat pogruntali “eno tako lažjo pot”, bolj za užitek in razgledovanje neznanega. Zmenili smo se da gremo na Kolovrat, potem pa preko Solarijev na Beneško stran, do vasice Topolovo, in potem od tam nazaj v Livek in na izhodišče. 

Čez noč je deževalo in dopoldne se nam je iz Kolovrata odpiral lep razgled na Sočo in Krnske hribe. Na Kolovratu smo se sprehodili po obnovljenih rovih nekdanjih italijanskih obrambnih položajev iz prve vojne, potem pa smo se preko nekdanjega mejnega prehoda Solarij odpravili proti Trinkom, Dreki in Lazam. Laze so majhna in simpatična vasica, ki jo postopoma prenavljajo, in ko smo povprašali po nekdanji stari poti v Topolovo so nam skupaj z njo brž pokazali še lepo prenovljeno domačijo, ki je sicer skrita nekoliko v ozadju in bi jo zaradi tega res skoraj spregledali. Potem smo nadaljevali v Topolovo. Nekdanja pot je danes bolj podobna ozki stezi skozi gozd, ampak zaradi zavetja dreves in ker se v glavnem položno spušča nam je bila prav fina.

Topolovo -oziroma Tapoluove v narečju- je majhna vasica v pobočju, ki naj bi imela do druge vojne še štiristo prebivalcev, potem pa je odmaknjena v “slepem koncu” ob novi meji doživela enako usodo kot vse take hribovske vasice. Ljudje so se izselili v dolino. In zanjo tako kot za številne druge vasice v teh koncih najbrž niti ne bi vedeli če se v letu 1974 ne bi porodila iniciativa “Postaja Topolove (Stazione Topolo)“. Projekt, s katerim so čez poletje v vas povabili umetnike, ki naj bi ustvarjali pod vrisom lokalnega okolja in ki naj bi tako vasico oživili in popularizirali v javnosti. Nekakšen “Beneški Grožnjan” torej. Projekt, festival, postaja…, kakorkoli pač, naj bi letos potekal že petnajstič. No, vsaj na pogled se je v vasici zleda res precej spremenilo: veliko hiš se zgledno obnavlja, tudi s sredstvi Evropske skupnosti, Topolovo je postalo na široko poznano… Ravno tega dne se je pod večer pričel prvi dan letošnje “postaje”. Starejši možakar, eden od petintridesetih ki še živijo v vasi in ki nam je na kratko pokazal svojo domačijo, je sklepal da smo tudi mi prišli na prvo prireditev in je tako pripomnil da smo še malo zgodnji…

Iz Tapoluovega smo nadaljevali proti Livku po stari poti med Livkom in Topolovim, preko vrha Breze. Pot je bila obnovljena koncem lanskega leta in odprta ob padcu administrativne meje med državama. Na italijanski strani jo obeležujejo posamezne “instalacije” iz projekta Postaja Toplovo, na slovenski pa sledovi livške zgodovine kot so nekdanja apnenica, ostanki nekdanje ozkotirne železnice… Celotna pot sicer pelje skozi gozd, ampak v popoldanskih urah tudi zavetje dreves ni več bilo dovolj da nas v poletni vročini ne bi dodobra oblival znoj…

Iz Livka smo se po slemenski cesti vrnili proti Solarijem, od koder smo se zapeljali še po novi, med tem že asfaltirani cesti v dolino, v Volče. In v metalkampovsko “črni” in živ Tolmin… Bili smo si enotni da je bila pot fina in ti kraji zanimivi, lepi in vredni bolj pogostega obiska.