You are currently browsing the tag archive for the 'Matajur' tag.
Kakšnih deset let je tega, kar smo na poti proti vrhu skrenili še na sosednji hrib, in se nam je od tam odprla podoba ob kateri lahko samo onemiš. Še danes se mi zdi fotografija, ki sem jo tedaj ujel še na klasičen dia film, moja najlepša fotografija…
Od takrat dalje sem vedno, ko smo hodili po teh poteh, rinil tudi na ta hrib. Tudi če je malo s poti, in tudi če je treba sopihat nanj, namesto da bi se lagodno sprehodil pod njim. Vedno znova se mi je zdelo da bom morda prav tokrat lahko spet ugledal tisto podobo. Pa sem bil na vrhu vedno znova razočaran…
Tudi včeraj se mi je zdelo da pravzaprav nima smisla da lezem sem gor. Vse dokler nisem prisopihal pod vrh in mi je pogled zdrsel preko vršnega kuclja v daljavo. Tam me je po dolgih letih spet čakala…
In potem se je v nadaljevanju poti, kot vedno v teh koncih, zvrstilo še veliko utrinkov…
Ob dnevih, kakršen je bil včerajšnji, pravzaprav ni potrebno kaj veliko napisat…
Utrujen sem v soboto zvečer premišljal ali naj tudi v nedeljo raje naredim kaj od tistega, kar me med tednom prehiteva, ali pa naj vendarle odideva na sonce in v hribe. Potem sem se spomnil kako mi je vedno znova žal vikendov, ki minejo brez tistega enkratnega občutka prostranosti in podob, ki se ti odpirajo vsenaokrog ob poti. In pomislil da se bo za povrh pričela jesen že skoraj iztekati…
In sva šla. In je bilo spet enkrat krasno. Na poti navzgor sveže jutranje sonce s svojimi dolgimi sencami, morje megle nad dolino, barvite krošnje dreves… Na poti navzdol pa živo popoldansko sonce, žareče jesenske barve in žarki ki so mestoma prosevali med nekaterimi že ogolelimi drevesi…
Saj fotografije in barve povejo vse…
Po tednih dežja, sivine in turobnosti, iz katerih se je izvil komaj kakšen dan med prenapolnjenim tednom, in ko se je sivina že pričela seliti v dušo… se je sonce vendarle spet nasmehnilo…
Ko tako spet stopaš navkreber in ti pomrznjen sneg škriplje pod nogami, in je okoli tebe ena sama prostrana belina in na modrem nebu žareče zimsko sonce, se ti zdi da prav čutiš kako te preveva eno veliko olajšanje. Vsake toliko časa postaneš da bi se nadihal, se ozreš po senci ki sledi tvojim korakom, in občuduješ belo vzvalovano pobočje ki je posejano z neštetimi sijočimi kristali. V tišini ki te obdaja ti kar samo od sebe pride na misel: tako nekako najbrž izgleda brezčasnost…
Zadnji komentarji