You are currently browsing the tag archive for the 'Kambreško' tag.
Sve če to, mila moja,
prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš…
Na te besede se spomnim vedno kadar hodimo na ta vrh. Pred mnogimi desetletji je bil najbrž zelo pomemben – prav preko vrha so bili izkopani obrambni jarki in postavljeni zakloni, vse naokrog so treskale granate, in vojaki, ki so se v vetru in dežju stiskali v teh rovih, so vrh branili za vsako ceno…
Danes tod vlada spokojna tišina… Jarke obraščajo drevesa, dež vanje izpira zemljo in listje, in sem gor zaidejo samo še občasni pohodniki. Naprimer občudovat zgodnje pomladno cvetje, ki se izvija zadnjemu snežnemu oklepu…
Če ne bi bilo Jožice, ki s svojim društvom brska po arhivih, podstrešjih domačij in spominu tukajšnjih ljudi, bi najbrž samo še zgodovinarji vedeli zakaj je bil ta vrh nekoč tako zelo pomemben… Jožica nas vsako leto ob tem času popelje na ta hrib. In na njem fantje v uniformah obeh tedanjih armad, skupaj z domačini, simbolno položijo cvetje na rob nekdanjega zaklona.
V počasnejše prekrivanje spomina…
Če naj bi čez dan “pretežno” deževalo ali snežilo, to še vedno pomeni da se vmes lahko za nekaj časa tudi zjasni… In v takem “premoru”, ko so se oblaki umaknili in se je na trenutke začutilo celo sonce, sva se odpravila na bližnji hrib. Kljubovat vremenu, ki nam spet enkrat ni privoščilo prostih dni, podobno kot so tam pomladni cvetovi kljubovali nepričakovanemu snegu, ki jih je ovil v mrzlo odejo…
Na vrhu hriba je bilo prav zimsko. Veter je na trenutke močno pihal in tudi dež ni hotel ponehati, tako da smo si porivali kapuce na oči in roke tlačili globoko v žepe.
Ampak kot vedno naj bi za dežjem posijo sonce. Ne vem sicer če je velikokrat tudi tistim, ki so se pred mnogimi desetletji tu stiskali v rovih in trepetali med treskanjem granat… Nam pa je bilo naklonjeno. Še pravi čas da so se nam odprli pogledi na terase onkraj Idrije, na Krn z meglicami, in na drugi strani na dolino navzgor po Soči…
Zadnji komentarji