You are currently browsing the tag archive for the 'jesenske barve' tag.
Bili smo že skoraj na poti -pa tokrat ne v hribe in tudi ne na kako strokovno potepanje- ko sem pomislil da moram s sabo vzet tudi fotoaparat. Imel sem prav…
Ob dnevih, kakršen je bil včerajšnji, pravzaprav ni potrebno kaj veliko napisat…
Utrujen sem v soboto zvečer premišljal ali naj tudi v nedeljo raje naredim kaj od tistega, kar me med tednom prehiteva, ali pa naj vendarle odideva na sonce in v hribe. Potem sem se spomnil kako mi je vedno znova žal vikendov, ki minejo brez tistega enkratnega občutka prostranosti in podob, ki se ti odpirajo vsenaokrog ob poti. In pomislil da se bo za povrh pričela jesen že skoraj iztekati…
In sva šla. In je bilo spet enkrat krasno. Na poti navzgor sveže jutranje sonce s svojimi dolgimi sencami, morje megle nad dolino, barvite krošnje dreves… Na poti navzdol pa živo popoldansko sonce, žareče jesenske barve in žarki ki so mestoma prosevali med nekaterimi že ogolelimi drevesi…
Saj fotografije in barve povejo vse…
Jesen je najbrž najlepša na Slemenovi špici. Večkrat sva rekla da bova šla tudi letos tja gor, poležat na soncu v tisti travi. In smo res šli. Malo prej kot lani, ker letos itak vse prehiteva, in uspelo nam je naciljat pravi vikend. Lep in sončen, ravno pravi čas ko so barve najlepše in še ne začnejo temnet. Že pot med macesni je lepa, ko se tam na jasi pod vrhom špice zlekneš v travo je pa sploh krasno. Na eni strani Mojstrovka, da smo se lahko spominjali lezenja po Hanzovi poti, na drugi strani Jalovec in Kotovo sedlo, da smo se smejali “samo dvajsetim metrom zajle po ravnem” ki so se jim potem pridružile še tiste druge pozabljene dolge in navpične zajle, in to ravno v dežju… Med vsem tem pa rumeni macesni, sonce, kavke ki so Srečkotu jedle iz dlani, in eno samo tiho veselje…
Naj bo tole prvi utrinek v tem blogu. Tistega sobotnega popoldneva pred mesecem dni se nama je jesen v resnici prvič pokazala v svojih lepih barvah…
Šla sva na Šentviško planoto, merit objekt za katerega bo treba pripravit projekt za obnovo. Nisva bila prav preveč razpoložena, ampak ko sva se popoldan vračala so naju potem začele prevzemat barve dreves ob cesti. Žive, pestre… da sva postala še midva bolj dobre volje.
In sva potem rekla da če sva že tu pa pejva še na Ponikve, pogledat “našo” vežico ki jo zidajo zraven Plečnikove cerkvice.
Na ovinek pod cerkvico, tam kjer se pogled odpre proti Tolminu in naprej, sva pripeljala ravno ko se je sonče začelo pripravljat k zahodu. Ob pogledu ki sva ga zagledala nisva vedela ali bi samo obstala in gledala, ali bi fotografirala, ali pa morda kaj tretjega…
Zadnji komentarji