Po samotni pomrznjeni poti

 

 

Tih zimski dan

Včasih se ni potrebno odpravit v “tazaresne” hribe da bi ti bilo lepo. Včasih so dovolj že miren zimski dan, sonce nad pomrznjenimi travniki in tišina ki lebdi med zidovi pozabljenih hiš, da se ti tudi kraji v bližini pokažejo v drugačni luči. In v spokojnosti, ki veje iz njih na tem odmaknjenem koncu sveta, se ti pred očmi pričnejo izrisovat podobe ki jih doslej sploh nisi zaznal…

Za dežjem posije sonce

Na vrhu hriba je bilo prav zimsko. Veter je na trenutke močno pihal in tudi dež ni hotel ponehati, tako da smo si porivali kapuce na oči in roke tlačili globoko v žepe.

Ampak kot vedno naj bi za dežjem posijo sonce. Ne vem sicer če je velikokrat tudi tistim, ki so se pred mnogimi desetletji tu stiskali v rovih in trepetali med treskanjem granat… Nam pa je bilo naklonjeno. Še pravi čas da so se nam odprli pogledi na terase onkraj Idrije, na Krn z meglicami, in na drugi strani na dolino navzgor po Soči…