You are currently browsing the category archive for the 'Fotografija' category.
Mislil sem da je zadnji čas, da se spet odpravimo pozdravit zlatorjave macesne na Slemenovo špico, ki so lani ob tem času že temneli. Pa sem se zmotil. Letos še dobro kljubujejo jeseni - njihove krošnje so celo še precej zelene…
Zato pa nas je pozdravil prvi sneg. Še rahel in droben, in skupaj z oblačnostjo in mrazom, ki sta se vsake toliko zgrnila nad dolino, prav nenavaden kontrast radoživim macesnom.
Rodica je bila taka, kot največkrat: na pobočjih še topla in sončna, na vrhu pa vetrovna in na trenutke meglena. Pa se nisva dala: pod vrhom sva se stisnila na zavetnejšo polico in nalašč pomalicala s pogledom na Rut in Grant pod seboj…
Nazaj grede sva se sprehodila po Rutu. Med hišami je pihljal rahel veter, sem in tja so se po cesti kotalili orehi, nekje tepke, barve hiš in dreves kot da bi postajale temnejše. Zdelo se je da že diši po jeseni…
Če je Rodica najbolj očarljiva ”ona”, se zdi Tolminski Migovec najlepši ”on”… Nekoliko zadržan, celo dostojanstven. V primerjavi z Rodico precej manj muhast, saj te pogosto pričaka v soncu. A ne glede na to hrib, ki pričakuje da ga boš jemal resno in s pravo mero spoštovanja…
…kaj ti je pa treba lazit na Konjski Špik…!
To mi je hodilo po mislih, ko smo se vzpenjali skozi strm kamnit žleb in se nam je za hrbtom odpirala globoka praznina, da te je malo zaščemelo v želodcu vsakokrat ko si se zravnal in ozrl okrog sebe… Potem sem se spomnil Goranovih besed Marjanci lani v Črni gori, pod vrhom Bobotovega Kuka: “Nemoj da gledaš dole, tamo sada nema ništa! Samo ti gledaj ovamo…” je pokazal na oprimke v skalah. In res, ko se skoncentriraš na stope med kamni in oprimke pred sabo se svet okoli tebe zoži in praznine naenkrat ni več.
Samo… kako naj pa potem hribe gledam…?
Po stari navadi tudi potem, ko si ven iz takega odseka, zgodbe še ni konec. Potem se je enako strmo navzgor nadaljevalo travnato pobočje. In po stari navadi tudi potem, ko se pobočje položi, cilja seveda še ni v bližini. Pot je šla spet malo navzdol, pa po dolgem zračnem grebenu, in šele ko sem se začel spraševat če ni nekdo ta čas ukradel tisto široko travnato sleme pod vrhom, ki ga omenjajo v opisih poti, se je svet razprl in pred sabo smo uzrli zaobljen vrh…
Na vrhu je postavljen zvon. Pomisleki gor ali dol - prav lep občutek je ko si ob zvonenju zaželiš kaj vse naj bi se ti uresničilo…
Navzdol smo šli po ferati, ki je tako kot pač vsaka ferata tudi zračna in še bolj strma, pa zaradi občutka sigurnosti, ki ga imaš ko se s prusikom vpneš na varovala, deluje čisto normalno in prijazno.
Ko smo zjutraj na začetku poti zrli navzgor v dolg greben nad nami nisem hotel razmišljat ali je to tisto, kar naj bi vse danes prehodili, in še dalje v sedlo na koncu doline. Tako dolgo se je zdelo, kot pač vedno, ko zreš navzgor iz doline. Pa smo potem vso pot zaokrožili že kmalu na začetku popoldneva. Konju jedan…
Zadnji komentarji