Kakšnih deset let je tega, kar smo na poti proti vrhu skrenili še na sosednji hrib, in se nam je od tam odprla podoba ob kateri lahko samo onemiš. Še danes se mi zdi fotografija, ki sem jo tedaj ujel še na klasičen dia film, moja najlepša fotografija…

Od takrat dalje sem vedno, ko smo hodili po teh poteh, rinil tudi na ta hrib. Tudi če je malo s poti, in tudi če je treba sopihat nanj, namesto da bi se lagodno sprehodil pod njim. Vedno znova se mi je zdelo da bom morda prav tokrat lahko spet ugledal tisto podobo. Pa sem bil na vrhu vedno znova razočaran…

Tudi včeraj se mi je zdelo da pravzaprav nima smisla da lezem sem gor. Vse dokler nisem prisopihal pod vrh in mi je pogled zdrsel preko vršnega kuclja v daljavo. Tam me je po dolgih letih spet čakala…

In potem se je v nadaljevanju poti, kot vedno v teh koncih, zvrstilo še veliko utrinkov…