Sve če to, mila moja,
prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš…

Na te besede se spomnim vedno kadar hodimo na ta vrh. Pred mnogimi desetletji je bil najbrž zelo pomemben – prav preko vrha so bili izkopani obrambni jarki in postavljeni zakloni, vse naokrog so treskale granate, in vojaki, ki so se v vetru in dežju stiskali v teh rovih, so vrh branili za vsako ceno…

Danes tod vlada spokojna tišina… Jarke obraščajo drevesa, dež vanje izpira zemljo in listje, in sem gor zaidejo samo še občasni pohodniki. Naprimer občudovat zgodnje pomladno cvetje, ki se izvija zadnjemu snežnemu oklepu…

Če ne bi bilo Jožice, ki s svojim društvom brska po arhivih, podstrešjih domačij in spominu tukajšnjih ljudi, bi najbrž samo še zgodovinarji vedeli zakaj je bil ta vrh nekoč tako zelo pomemben… Jožica nas vsako leto ob tem času popelje na ta hrib. In na njem fantje v uniformah obeh tedanjih armad, skupaj z domačini, simbolno položijo cvetje na rob nekdanjega zaklona. 

V počasnejše prekrivanje spomina…