Dolina med Zaplečem in Zaprikrajem me ni še nikoli tako pritegnila kot tokrat… Namenila sva se k Predolini in na Golobar, kjer je vsako leto ob tem času spominski pohod.  Bilo je lepo dopoldne, snega na dnu doline ni bilo več, ampak narava je šele začela oživljati in zelena trava se je tako prepletala z rjavim ozadjem dreves in gozda. Bila sva sama; na planini v tem času še ni nikogar, in sodeč po stopinjah višje na poti proti Predolini so tudi sicer pred nama šli le dva ali trije pohodniki. Skratka – preplet zamolklih barv, sveže dopoldansko nebo,  in tišina, ki jo je nekje naprej prekinjalo le šumenje vetra nad drevesi. V mislih sem se spomnil na Morine…