Po tednih dežja, sivine in turobnosti, iz katerih se je izvil komaj kakšen dan med prenapolnjenim tednom, in ko se je sivina že pričela seliti v dušo… se je sonce vendarle spet nasmehnilo…

Ko tako spet stopaš navkreber in ti pomrznjen sneg škriplje pod nogami, in je okoli tebe ena sama prostrana belina in na modrem nebu žareče zimsko sonce, se ti zdi da prav čutiš kako te preveva eno veliko olajšanje. Vsake toliko časa postaneš da bi se nadihal, se ozreš po senci ki sledi tvojim korakom, in občuduješ belo vzvalovano pobočje ki je posejano z neštetimi sijočimi kristali. V tišini ki te obdaja ti kar samo od sebe pride na misel: tako nekako najbrž izgleda brezčasnost…