Korado imava velikokrat za nekakšen »obliž« na rano kadar ne moreva kam drugam, ali pa kadar se nič ne zmenimo ali pa je vreme slabo. In mogoče naju ravno zaradi tega vsake toliko preseneti s podobami ki so prav tako krasne kot one druge iz »tazaresnih« hribov. Kot nekdo ki bi ga nehote in po krivici zapostavljal in se potem ravno zaradi tega da bi ti dokazal tvojo zmoto, potrudi in izkaže…

Tokrat se je spet enkrat. In bila sva ji prav hvaležna. Tako da sva potem, ko je sonce že zašlo, še malo obsedela na klopci ki smo jo postavili v sklopu poti med tremi svetišči in od koder se vidi tako Stara gora kot Sveta gora, in kar še malo gledala barve na nebu.