…kaj ti je pa treba lazit na Konjski Špik…!
To mi je hodilo po mislih, ko smo se vzpenjali skozi strm kamnit žleb in se nam je za hrbtom odpirala globoka praznina, da te je malo zaščemelo v želodcu vsakokrat ko si se zravnal in ozrl okrog sebe… Potem sem se spomnil Goranovih besed Marjanci lani v Črni gori, pod vrhom Bobotovega Kuka: “Nemoj da gledaš dole, tamo sada nema ništa! Samo ti gledaj ovamo…” je pokazal na oprimke v skalah. In res, ko se skoncentriraš na stope med kamni in oprimke pred sabo se svet okoli tebe zoži in praznine naenkrat ni več.
Samo… kako naj pa potem hribe gledam…?
Po stari navadi tudi potem, ko si ven iz takega odseka, zgodbe še ni konec. Potem se je enako strmo navzgor nadaljevalo travnato pobočje. In po stari navadi tudi potem, ko se pobočje položi, cilja seveda še ni v bližini. Pot je šla spet malo navzdol, pa po dolgem zračnem grebenu, in šele ko sem se začel spraševat če ni nekdo ta čas ukradel tisto široko travnato sleme pod vrhom, ki ga omenjajo v opisih poti, se je svet razprl in pred sabo smo uzrli zaobljen vrh…
Na vrhu je postavljen zvon. Pomisleki gor ali dol - prav lep občutek je ko si ob zvonenju zaželiš kaj vse naj bi se ti uresničilo…
Navzdol smo šli po ferati, ki je tako kot pač vsaka ferata tudi zračna in še bolj strma, pa zaradi občutka sigurnosti, ki ga imaš ko se s prusikom vpneš na varovala, deluje čisto normalno in prijazno.
Ko smo zjutraj na začetku poti zrli navzgor v dolg greben nad nami nisem hotel razmišljat ali je to tisto, kar naj bi vse danes prehodili, in še dalje v sedlo na koncu doline. Tako dolgo se je zdelo, kot pač vedno, ko zreš navzgor iz doline. Pa smo potem vso pot zaokrožili že kmalu na začetku popoldneva. Konju jedan…
Zadnji komentarji