talepših trenutkov in podob...
Mislil sem da je zadnji čas, da se spet odpravimo pozdravit zlatorjave macesne na Slemenovo špico, ki so lani ob tem času že temneli. Pa sem se zmotil. Letos še dobro kljubujejo jeseni - njihove krošnje so celo še precej zelene…
Zato pa nas je pozdravil prvi sneg. Še rahel in droben, in skupaj z oblačnostjo in mrazom, ki sta se vsake toliko zgrnila nad dolino, prav nenavaden kontrast radoživim macesnom.
Rodica je bila taka, kot največkrat: na pobočjih še topla in sončna, na vrhu pa vetrovna in na trenutke meglena. Pa se nisva dala: pod vrhom sva se stisnila na zavetnejšo polico in nalašč pomalicala s pogledom na Rut in Grant pod seboj…
Nazaj grede sva se sprehodila po Rutu. Med hišami je pihljal rahel veter, sem in tja so se po cesti kotalili orehi, nekje tepke, barve hiš in dreves kot da bi postajale temnejše. Zdelo se je da že diši po jeseni…
Visoke Tatre so gorska veriga na severu Slovaške, pravzaprav na meji med Slovaško in Poljsko, saj njihov del sega tudi na Poljsko stran. S številnimi vrhovi, ki sežejo preko 2500m, vmesnimi sedli in dolinami, mnogimi gorskimi jezeri, pa tudi več endemičnimi vrstami živali in rastlin, predstavljajo eno izjemnejših gorskih območij v Evropi. Ob njihovem vznožju na južni (slovaški) strani je nanizana vrsta mestec, iz katerih je možen razmeroma enostaven – čeprav ne tudi kratek - pristop v Tatranske doline in na njihove vrhove. Ni čudno torej, če so Visoke Tatre že dolgo priljubljen cilj številnih pohodnikov in planincev.
Sem smo tudi mi odpravili letošnje poletje. Dvajset planincev, da o Magdi, vodnici, ne govorimo… V načrtu smo imeli teden dni spoznavanja Visokih Tater z vzponom na nekatere markantne vrhove, kot sta Rysy in Krivan, s potjo po delu Tatranske magistrale, k jezerom, ki so nas spremljala skoraj na vsakem koraku (o čemer pričajo že imena – “pleso” namreč v slovaškem jeziku pomeni “jezero”) in k največjemu jezeru Morskie oko, ter seveda z ogledom nekaterih mest. Namestili smo se v Štrbskem plesu (1350 m), turističnem mestecu na zahodnem delu vznožja Tater, in se od tu vsak dan znova podajali na pot. Vreme nam je bilo prav naklonjeno – deževalo ali pooblačilo se je ravno takrat, kadar nam je ustrezalo… 
Danes, ko v mislih nazaj premlevamo vtise, lahko rečemo samo to, da je bilo zelo fino in da so Visoke Tatre res zelo lepe…
Več o Visokih Tatrah:
Po celonočni vožnji smo v zgodnjih jutranjih urah našo pot podaljšali mimo Štrbskega plesa, kjer smo se kasneje namestili, na Poljsko stran, čez prehod Lysa Polana, in se slab kilometer za mejnim prehodom ustavili na velikem in ob tem času še čisto praznem parkirišču pred začetkom doline Rybiega potoka. Naše spoznavanje Visokih Tater smo spričo okoliščin – dolge nočne poti ter na drugi strani lepega jezera in razmeroma enostavne poti, ki vodi do njega - začeli na Poljski strani Tater, z obiskom Morskiega oka (1405 m), največjega in najbrž tudi najlepšega jezera v Visokih Tatrah. V preteklosti so ga zaradi množice rib v jezeru, ki naj ne bi bila značilna za takšna gorska jezera, imenovali tudi Rybie jezero, današnje ime Moskie oko pa izhaja iz starodavne legende, po kateri naj bi bilo jezero s podzemnim kanalom povezano celo z morjem…
Do jezera vodi široka, utrjena, zložna, dobri dve uri dolga pot, ki jo na nekaterih mestih skrajšajo bližnjice peš poti. V zgodnjih urah so se pred nami odpirali sveže jutranje nebo in krasni pogledi na okoliške vrhove, in tudi okolica jezera je bilo še razmeroma mirna in spokojna. Kljub jutranji uri sicer še zdaleč nismo bili edini obiskovalci, ampak v primerjavi s kasnejšim obiskom je tod vladal pravi mir…
Približno uro hoda nad jezerom se nahaja še zgornje, manjše jezero. Do njega vodi peš pot okrog jezera in nato razmeroma strmo navzgor. Na tej poti, pa tudi na prejšnjih bližnjicah poti iz doline, smo se prvič srečali s “tlakovanjem”, ki nas je nato spremljalo na skoraj vseh poteh v Tatrah: pot je utrjena iz zloženih kamnov, niti ne samo malih in lahkih, tako da učinkuje kot prava (grobo) tlakovana pot, in ker zloženi kamni niti niso mali in lahki, smo se večkrat spraševali le kdo in zakaj si je naprtil na rame tako obsežno delo…
Neposredno nad obema jezeroma se tisoč metrov višje dvigujejo okoliški vrhovi, vključno z Rysyjem, najvišjim vrhom v Poljskih Tatrah. Pri zgornjem jezeru so jih občasno zagrnili nizki oblaki in meglice, tako da je okolica jezera na trenutke delovala prav visokogorsko in surovo.
Na poti nazaj v dolino, okrog poldneva, pa smo lahko polno začutili dejstvo, da je Morskie oko eno najbolj priljubljenih izletniških mest v širši okolici, ki naj bi ga poleti obiskalo tudi 50.000 izletnikov. Iz doline so se po široki cesti naravnost valile vrste in kolone izletnikov… Skupine mladih, pari, družine, mladi starši, ki so pred seboj potiskali otroške vozičke… In vmes konjske vprege s polnimi vozovi tistih, ki so se k jezeru raje pripeljali… Preko 5 m široka cesta je bila ponekod po vsej širini polna pohodnikov. In tako ves čas polnih dveh ur, kolikor smo potrebovali do doline, do parkirišča, ki je bilo v tem času že do zadnjega kotička polno avtomobilov in avtobusov….
Več o jezeru Morskie oko:
Kot da še ne bi želeli čisto pretrgat vezi s Poljskim delom Tater smo se v hribe najprej odpravili na Rysy (2499 m), markanten vrh na sami meji med Slovaško in Poljsko. Pravzaprav ima Rysy tri vrhove, od katerih sta dva na Slovaškem, eden pa na Poljskem, in slednji je tudi najvišji vrh Poljskih Tater. No, ali pa smo morda želeli z Rysyjem opravit že na začetku, dokler smo še sveži… Pot nanj je namreč razmeroma dolga, skoraj pet ur vzpona…
Iz Štrbskega plesa smo se najprej odpravili v dolino k Popradskemu plesu (1494 m). Pot se je najprej vzpenjala skozi gozd, kmalu zatem pa se je proti jezeru, do katerega je dobra ura, celo ponovno spustila. Tu se je nato odcepila levo v Mengusovsko dolino in nato skozi ruševje, preko več brvi, ki premoščajo manjše potoke, in zatem po travnatem pobočju sčasoma prešla v značilno “tlakovano” kamnito pot, ki nas je deloma v normalnem vzponu in deloma v nekaj vijugah postopoma pripeljala do Žabiega plesa Mengusovskega (1921 m), malega jezerca na polici v zatrepu doline. Po vsej poti so nas pogosto prehitevali mladi planinci, sodeč po govorici Slovaki. Saj ne da bi mi hodili tako zelo počasi, ampak očitno so Slovaki še precej močnejši kozli… Od Žabiega plesa pa smo nadaljevali bolj strmo: pot se je vzpela po pobočju na desno ter mimo nekaj verig in jeklenic, ki so nam bile v oporo pri prečkanju odseka preko mokrih skal, dosegla sedlo nad Mengusovsko dolino. Malo kasneje za sedlom pa se nam je nekoliko višje že pokazala Chata pod Rysyjem (2250 m). Za nami so bile slabe štiri ure hoje.
Chata pod Rysyjem je sicer majhna koča, ampak zato toliko bolj dobrodošla po nekaj urah vzpona, ko tako paše da malo počiješ in si vesel da ti s sabo ni treba tovorit velike količine vode…
Nad kočo smo nato sledili poti na sedlo Vaha (2340 m), kjer so se nam odprli razgledi na drugo, poljsko stran Tater in nekatere osupljive skalne vrhove, ter na sedlu zavili levo. Pot nas je še kar v zavojih vodila navzgor, mimo “pozabljene” table, ki je še nedolgo nazaj opozarjala na to da se tu nahaja meja med Slovaško in Poljsko in da je tu -čeprav že skoraj pod vrhom- pravcati mejni prehod z mejno kontrolo, nato okrog grebena, in zatem smo se končno zazrli v vršni del Rysyja – in mravljišče na njem. Vrh je majhen, kopast in na njem ni veliko prostora, in ko na njem množica planincev za nekaj časa postane, se spremeni v pravo mravljišče, v katerem moraš prav pazit na korake in sredi katerega v fotoaparat le stežka zabeležiš kakšno dobro podobo, v katero ne bi sililo nekaj glav ali rok… Pa čeprav so razgledi iz Rysyja naravnost fantastični: onkraj vrha se ti na severni strani odkrije Morskie oko, nazaj se lahko oziraš v Mengusovsko dolino in Žabie jezero in se križaš nad potjo, ki si jo prehodil, na vzhodu se dvigujejo surove skalne stene…
No, priznati je treba, da nismo bili povsem drugačni od ostalih v tem mravljišču – tudi mi smo nekaj časa postali na vrhu. Je pač tako lepo… Potem pa smo se po isti poti vrnili nazaj proti koči pod Rysyjem, se nekateri do nje celo malo podričali po snežnem jeziku, ki vztraja nad njo, in zatem čez čas nadaljevali v dolino. Po slabi uri spusta do koče so bile pred nami še dobre tri ure poti. Nič ne pomaga če gre navzdol – pot po dolini od Popradskega plesa v Štrbske pleso se ne da motiti in gre preprosto malo navzdol in malo navzgor. Tako da na asfaltu v Štrbskem plesu po celem dnevu hoje vseeno malo začutiš kolena…
Več o Rysyju:
Rysy na spletni strani Visokih Tater
Zadnji komentarji