Mislil sem da je zadnji čas, da se spet odpravimo pozdravit zlatorjave macesne na Slemenovo špico, ki so lani ob tem času že temneli. Pa sem se zmotil. Letos še dobro kljubujejo jeseni - njihove krošnje so celo še precej zelene…
Zato pa nas je pozdravil prvi sneg. Še rahel in droben, in skupaj z oblačnostjo in mrazom, ki sta se vsake toliko zgrnila nad dolino, prav nenavaden kontrast radoživim macesnom.
Rodica je bila taka, kot največkrat: na pobočjih še topla in sončna, na vrhu pa vetrovna in na trenutke meglena. Pa se nisva dala: pod vrhom sva se stisnila na zavetnejšo polico in nalašč pomalicala s pogledom na Rut in Grant pod seboj…
Nazaj grede sva se sprehodila po Rutu. Med hišami je pihljal rahel veter, sem in tja so se po cesti kotalili orehi, nekje tepke, barve hiš in dreves kot da bi postajale temnejše. Zdelo se je da že diši po jeseni…
Visoke Tatre so gorska veriga na severu Slovaške, pravzaprav na meji med Slovaško in Poljsko, saj njihov del sega tudi na Poljsko stran. S številnimi vrhovi, ki sežejo preko 2500m, vmesnimi sedli in dolinami, mnogimi gorskimi jezeri, pa tudi več endemičnimi vrstami živali in rastlin, predstavljajo eno izjemnejših gorskih območij v Evropi. Ob njihovem vznožju na južni (slovaški) strani je nanizana vrsta mestec, iz katerih je možen razmeroma enostaven – čeprav ne tudi kratek - pristop v Tatranske doline in na njihove vrhove. Ni čudno torej, če so Visoke Tatre že dolgo priljubljen cilj številnih pohodnikov in planincev.
Sem smo tudi mi odpravili letošnje poletje. Dvajset planincev, da o Magdi, vodnici, ne govorimo… V načrtu smo imeli teden dni spoznavanja Visokih Tater z vzponom na nekatere markantne vrhove, kot sta Rysy in Krivan, s potjo po delu Tatranske magistrale, k jezerom, ki so nas spremljala skoraj na vsakem koraku (o čemer pričajo že imena – “pleso” namreč v slovaškem jeziku pomeni “jezero”) in k največjemu jezeru Morskie oko, ter seveda z ogledom nekaterih mest. Namestili smo se v Štrbskem plesu (1350 m), turističnem mestecu na zahodnem delu vznožja Tater, in se od tu vsak dan znova podajali na pot. Vreme nam je bilo prav naklonjeno – deževalo ali pooblačilo se je ravno takrat, kadar nam je ustrezalo… 
Danes, ko v mislih nazaj premlevamo vtise, lahko rečemo samo to, da je bilo zelo fino in da so Visoke Tatre res zelo lepe…
Več o Visokih Tatrah:
Zadnji komentarji